Ko smo odrinili od doma, je še močno snežilo, napoved je bila slaba in smo se odločili, da nima smisla iti na ledenike ampak smo si glede na razmere izbrali nižji cilj. No, v bistvu nismo imeli nobenega cilja ampak smo malo improvizirali po poti, ko pa se je izza oblakov prikazal sonček in razkril lepo belo sveže pofrajhano pokrajino, smo se odločili za Col de Bonhomme.

Izhodišče je pri Babi iz grape, nato pa kakih 1000 višincev gaziš pršič in upaš, da ti ga sonce ne bo oskorjilo.

V bistvu lažem. Gazili nismo mi ampak ena skupinica francozov pred nami, mi pa smo pazili, da ne gremo slučajno prehitro

Naš prvi osvojeni cilj. O smučariji navzdol sploh ne bom izgubljal besed, povem lahko samo, da smo pod vršnim klancem še enkrat nataknili pse na smuči in še enkrat na vrh, ker bi bilo škoda tak pršič in tako pobočje puščati za druge.

Naslednji dan pa že na ledeniku Argentiere. V tole bi lahko gledal cel dan pa se ne bi naveličal. Slika je itak brez veze, sploh ne prikaže prave mogočnosti, prostranosti in čarobnosti tega kraja, to je treba videti z lastnimi očmi. Gondola Grand Montets te zategne na 3300m, nato pa vse ture tam naokoli začneš s 1000m spustom na ledenik.

Spust je čudovit, pa vendar malo zahrbten. Pod snegom se skrivajo špaltne in je treba biti previden.

Primož, Miha in Grega plezajo Hot and Cold, midva z Matjažem sva precej neuspešno napadala neko čisto lahko grapo zraven, punce pa so se povzpele še na Col de Tour Noir 3535m kjer so divjale v pršiču in domov od vriskanja prispele čisto hripave.

Sabina na Col de Tour Noir. Na tem vzponu je bila bitko sama s sabo, na koncu premagala samo sebe in zmagoslavno prišla na vrh par minut za ostalimi. In ni ji bilo žal!
V bistvu je treba povedati, da smo svoje bitke bili vsak po svoje, ampak prva je bila vsako jutri, ko smo vstali iz postelj z razbolelimi nogami in nam je bil velik problem že pridi po stopnicah na zajtrk. Ampak počitka si nismo privoščili, to bi bilo res škoda dneva!

Naslednji dan smo se z gondolo zapeljali na Aguile du Midi na 3800+ m. Od tam sestopiš po zavarovanem grebenu, nato pa lahko smučaš Vallee Blanche.

20km popotovanje čez ledenik z kar 2700m spusta, ves čas pa gledaš masiv Mt. Blanca. Neprecenljivo.

Smučanje po Vallee Blanche

Jaz sem imel še en stranski cilj in sem želel še na Col de Tacul. Nekje na sredi poti ponovno natakneš pse in se v 4h povzpneš še čez en razgrapan lednik Glacier des Periades. Na žalost se je poslabšalo vreme, začelo je snežiti, spustila se je megla in malo pod sedlom sem moral obrniti in odsmučati dol, dokler sem še lahko razbral špure mojih predhodnikov.
Čisto na robu ledenika pa sem zlomil levi pancar in smučanje se je končalo, čakala pa me je še doooolga hoja v dolino.

Naslednji dan smo vsi polomljeni napadli še Mt. Blanc po klasični zimski varianti od srednje postaje Aguile du Midi do (takrat še zaprte koče) Grand Mulets in potem na vrh.

Razmere niso bile najboljše, predvsem pa smo zaradi novozapadlega snega napredovali preveč počasi, da bi imeli vsaj približne šanse in smo obrnili. Tukaj trenutek, ko študiramo vodniček in se odločamo a obrniti ali iti naprej.

Naslednji dan so Matjaž, Sabina, Stanka, Tina in Miša osvojili še Col de Chardonnet, ki je izhodišče za Haute Route...

... jaz pa sem se podal v Aguile d' Argentiere zraven, pa moral 200m pod vrhom spet obrniti zaradi nevarne klože. Pri koči sem čakal ostale in ker jih ni bilo, sem se na hitro povzpel še na Col de Tour Noir. Če si aklimatiziran, je veliko lažje.

Na prelazu, ko sem dobil signal, pa sem začel dobivati sporočila od druge skupine, da ne bodo prespali v koči in da so se spustili v dolino. Takrat se je ravno večerilo, sonce se je spustilo za obzorje in nastalo je posebno vzdušje, Primož ga je opisal "kot da bi nekdo zaprl hladilnik". Vse se umiri, spusti se ena posebna tišina, objame te ledeno mrzel zrak in naenkrat začneš videti svojo sapo.
Potem pa sam z lučko čez ledenik po špurah v dolino, prav posebno doživetje. Na parkirišču spodaj pa sta me pričakali Miša in Sabina z toplim čajem in eno flašo viskija

Obisk Chama smo zaključili še z enim lepim skupnim vzponom na Col de Argentiere, imeli smo ravno še dovolj energije

Na vrhu pa spet blazno veselje

Čao!