Za zadnji dan sva se z Borisom še enkrat prislinila Simoni in Mojci. Plan je bil, da lezem cuge IV naprej, pa sem se po 2. cugu (plezanja kot druga) odločila, da smer prepustim kar Borisu. Meni osebno je bila smer lepa in raznolika, a zame (za zadnji dan) pretežka - sem se na koncu že precej mučila in 2x potehničarila. V primerjav s smerjo Paolo Amedeo, ki ima več cugov ocenjenih s V, se je meni ta zdela težja in bolj konstantna. Varovanja v smeri ni, štanti so. Skala je na otip bolj podobna slovenski - bolj gladki- skali, trdnost je dolomitska. Zmaga psiho prečka 20m v levo, kjer med nogama vidiš vse do melišča cca 200m nižje. Ta del in previs (VI- A0 oz VI) 2 cuga višje sta edina dela, kjer skala postane nesramno oranžne barve in tako nakazuje gladko skalo (s skritimi grifi), ki pa na srečo ni krušljiva. Juhu! Vsekakor kapo dol puncama, ki sta smer lezli izmenično. Boris je pa itak car. Sestop gre po "grebenu" precej v levo in se pridruži sestopu smeri Paolo Amedeo.