S Hano sva vstopili v smer na koncu 3. cuga, ker sva do tja prišli še po potki, ki je vrisana kot možen dostop. Potem se je začel za naju prvi cug s kaminom, ki se ga je po začetnem detajlu lepo plezalo. Sama sem imela največ težav v 5. in 6. cugu, ki smo ju združili, plezarija je bila nekoliko bolj odprta, trenja sem imela pa tolk, da sem se pri vsakem metru spraševala, če mi bo štrik še pustil naprej. Tu sem začela nekoliko psihirat in naprej spustila Boštjana, potem pa vpenjala v njegova varovala. Naprej je šlo, navkljub dežju. Na vrhu so naju počakali Boštjan, Katarina in Jaša, da sva hitreje našli sestop, ki je tudi kar zoprn. Hvala omenjeni navezi za sodelovanje!