V najhladnejšem vikendu v zadnjih tednih sva se s Kajo odločili podati v Pocarsko smer. Vzhodna stena zjutraj menda ja pomeni sonce, kajne? Izkazalo se je, da sva bili za sonce kljub 8. uri zjutraj prepozni in sva praktično ves čas plezali v senci, pri čemer naju je skala, obsijana s soncem, ves čas vzpona spremljala 2 metra desno od naju. Kljub mrazu se je vseeno dalo plezati. Jaz sem po svoji stari navadi spet (nehote) združila 2 lahka cuga. V smeri sva bili sami, v Pstuhu pa ena glasna trojna moška naveza, ki se je drla neumnosti. Se nama je pa zadnji II-III cug zdel težji kot predzadnji -IV??
Sva razmišljali, da bi šli še v Pstuh, pa naju je od namere odvrnil hladen veter, zaradi katerega je lahko zeblo tudi na sicer toplem soncu. Sva jo raje mahnili na Malo Mojstrovko in čez v smeri ferate za sestop. Nato sva si premislili, šli kar desno in sestopili po melišču na Vršič. Bilo je odlično, izgubili se nisva, greva še. V vremensko in temperaturno bolj ustrezno smer