Plezariji v Malem Koritniškem Mangartu sem se zavezal že spomladi, prav tako Gilbertijevi smeri. Kljub mikavnosti Cozzolinijeve zajede, ki je najedala Rousa, je bil večerni instinkt, da se drživa prvotnega plana pravi, saj sva si v sosednji liniji mahala z navezo Lobnik-Kambič. Vedela sva, da je vse od Gilbertija zahtevno in lepo, kar sva tudi dobila včeraj v tej res mogočni steni nad Belopeškimi jezeri. Vsekakor vredno ponovnega obiska.