Smer je res lepa, raz pa je naravnost neprekosljiv, enako velja tudi za ambient. Skala je v splošnem zelo solidna. V spodnjem delu sta dva raztežaja (lahko tudi več, odvisno kako dolge raztežaje vlečeš) precej pestra – na začetku gladka, sicer dolga prečnica (V+) in nato strm, dolg raztežaj čez dva zaporedna previsa in kamin (V+). Smer se nato nekoliko ulekne vendar še zdaleč ni konec zahtevnega plezanja! Z orientacijo ni bilo težav. Smer ni povsem opremljena, zato ne vstopaj brez dobre zaloge klinov in metuljev. Sestop je poglavje zase - ferata Via della Vita (uradno je zaprta zaradi ponekod potrganih jeklenic, ponekod jih tudi ni, zvite skobe) je v takšnem stanju, da se da po njej še vedno z veliko mero previdnosti lepo sestopiti v dolino. Midva sva prišla do vznožja stene ravno v mraku. Če ti ne uspe sestopiti še podnevi svetujem prenočevanje v Trbiškem bivaku, ki stoji na škrbini Rob nad Zagačami. Lepo je imeti še eno veliko Gilbertijevo klasiko v žepu.