Smer je v vodničku opevana kot najlepša te težavnosti na tem območju. Pa ni spodaj nič posebnega, zgoraj pa s črnimi previsi in brez varovanja pač preveč psihotična in sva rajši odprečkala desno (v tudi skrajno psihotičnem plezanju) proti zadnjima dvema raztežajema Bonettija, ki pa sta bila nekaj najlepšega kar sem kdaj plezal. Ko se na tak način rešiš iz kar precejšnje zagate sva na vrhu oba lahko samo še vriskala. Oprema frendi, predvsem veliki, in zanke, veliko zank.