S Primožem sva včeraj zlezla eno od velikih klasik Triglavske severne stene, za katero je značilna zahtevna orientacija in osupljivi prehodi. Bolj kot z orientacijo sva se ukvarjala s plezalsko zahtevnimi raztežaji, saj je težavnost nenehna in konstantna, stena pa ves čas pokonci vse dokler ne zapustiš velike rumene strehe. Pod veliko rumeno streho naju je ujela še ploha, ki je mene namočila, Primož pa je ta čas v suhem lezel še zadnji plezalski problem. Stena se na to ulekne, zato sva lahko v nadaljevanju plezala hitro in tekoče. V zgornjem delu sva našla lepe in elegantne prehode, ki so naju brez težav pripeljali do roba stene. V akciji sva bila 12 ur (vzpon in sestop nazaj pod steno). Poštena smer!