Dostop po Skalaški do Gorenjskega turnca sva razmeroma hitro opravila, tako da sva dovolj zgodaj vstopila v steber. Smer se začne z nekaj lažjimi raztežaji, ki te pripeljejo v krušljivo rdečo votlino, nad katero nato plezaš približno 10 ključnih raztežajev. Najtežji so raztežaji v prvi polovici tega ključnega dela in seveda končni prehod na mizico v Čopovi prečnici. To naj bi bil tudi detajl smeri, vendar se mi ni zdel težji (kvečjemu lažji) od nekaterih spodnjih raztežajev, na primer nekaterih mest v hakengaleriji ali majavem previsu po koncu rdeče votline. Na koncu sva ugotavljala, da je v smeri kar nekaj krušljivih raztežajev, je pa ves težji del smeri res dobro nabit s klini, še posebej hakengalerija, tako da je plezanje razmeroma varno tudi v krušljivih delih. Plezala sva izmenično in oba smer splezala prosto.
V Vratih sva srečala Andreja O. in Boštjana, ki sta prav tako plezala v Steni, in nazadnje smo dan skupaj zaključili na pici v Mojstrani.