Za smer so značilni lepi prehodi z dobro skalo piše v vodniku pa sva šla z Jano pogledat in preverit. Skala je res odlična tudi v zgornjem delu, če plezaš prav. Smer je najtežja in najbolj strma v osrednjem delu, ki jo že od daleč krasijo bele strme plošče. Tu naletiš tudi na mesto VI-, ki je sedaj na ključnem mestu opremljen z dobro zabitim profilnim klinom. Tudi sicer sva tu in tam pustila kak klin, ki ga Jana ni uspela izbiti. V celotni smeri sva našla 2-3 kline, kar je logično, saj smer ni veliko ponavljana, hkrati pa je relativno mlada (iz l. 1994, prva plezalca: Suzana in Viktor Relja). V zgornjem delu od stolpa dalje sva smer plezala nekoliko preveč levo (vrisana linija na fotografiji stene in skica z UIAA simboli se v vodniku najbolj ne ujemata!, tudi opisu iz vodnika je težko slediti), vendar sva smer kasneje zopet ulovila in izstopila skozi v vodniku omenjen kamin (tu sva pustila 2 dobro zabita klina).