Turca od avta do avta. Na vrhu nas je čakal super pršič, ki se je v spodnjem delu fantazmagorične flanke prelevil v bolj kompakten "pršič". V gozdu je bila sicer nadležna skorja, vendar se ji elegantno izogneš po bob stezi, kakor v Hugo igrci, kot se je izrazil Jurij... Ker se je cel čas prašilo za nami, smo do Podnarja že skoraj pozabili, da je bila na zgornji tretjini precej gosta megla in še "malo" vetrčka za nagrado, ki je "v zadnjem cugu" kar krepko pihal. Vrh smo zaradi slabe vidljivosti prišparali za drugič.