Ni bilo dileme, da z Zijotom in Žanom ne bo pokanja in dogodivščin že med vožnjo, parkiranjem, na dostopu in seveda na vsakem štantu. Poleg pokanja je bilo na izstopu iz smeri tudi nekaj grmenja in sodre, a k sreči šele proti vrhu in ni bilo krize, saj nas je oblak le oplazil.
Zijo je tokrat plezal tudi dva raztežaja naprej in šele sredi raztežaja sem opazil, da pleza v aprovčkah in to precej hitro - očitno plezalke obuje za VI ali več. Hmm...
Smer je bila še kar, spodaj skala boljša, od polovice dalje pa je bilo treba bolj paziti. Klinov je načeloma dovolj s kakšnim delom, kjer bi si še kakega želel, pa tudi z kakšnim delom, kjer bi kakega brez težav pogrešil.
Zgoraj smo ubrali izstop po prečki v levo in še 20 m navzgor do roba.