Včasih bi človek rad plezal, a ima vesolje druge plane. Kljub omejenemu časovnemu oknu sva s Šefom zadnji dan zarinila v najdaljšo smer. Verjetno ni pomagalo, da sem malo zgrešil prvi štant in sva se zato prestavljala, pa tudi ne, da sem na tretjem 10 minut gradil hobotnico. Za številne kvalitetno zataknjene trikame pa se ne bom opravičeval nikomur.
Kakorkoli že. Ko sva si izračunala, koliko časa bi potrebovala za podvig, sva ugotovila, da bi se ob prihodu v dolino počasi mračilo, naju pa bi čakala še pot v Slovenijo. Če bi šlo vse po planu! Ker nisva psihopata, sva raje izstopila po gredi za tretjim štantom.
Vseeno mi je smer dala veliko. Predvsem zavedanje, kako pomembno je realno časovno planiranje, in pa to, da alpinist vstaja pred zoro.
Varovanje v spodnjem delu smeri je zelo omejeno, a skala dobro sprejema trikame. Zabil sem še en klin. Prav na mesto, kjer ga je dan prej Gaja. Posebej me je razveselil tale lepotec (Fig. 1). Aleš jih je končno začel zatikati ne kot jebice, ampak kot se spodobi.
Se gotovo vrneva, da osvojiva ta mogočni steber!