Po navrtani Lambi še ena smer na kline, ki pa je bila orientacijsko malo bolj zoprna, saj na vstopu nimaš pregleda nad steno. Zato sem verjetno vstopil kakih 15 m preveč levo in se potem v prvem raztežaju prebijal čez strme trave v desno, a prišel sem v smer. Soplezalka je v izraziti levi prečki skoraj doktorirala, jaz pa sem vmes iz dolgčasa dobil zanimanje za botaniko in nabral dve sukulenti za posadit doma. Višje gori je soplezalka hotela nadoknaditi izgubljeni čas in kot v prejšnji smeri pobegnila v prelahek svet, ki je bil prej III kot VI+. "Takole brez detajla pa že ne gre" in spet sem abzajlal, da najdem strmo steno s 4 klini. Ko sem jo našel, sem si skoraj premislil, saj mi je delovalo, da bom visel ali celo padal na drugem klinu. Po kratkem razmisleku sem detajl in trdnost klinov raje najprej preveril od zgoraj navzdol, kar je tu mogoče. Ko pa sem opravil z detajlom, sem videl, da je bil strah od znotraj votel, od zunaj ga pa tudi nič ni bilo. Malo postavljanja, kak krimpek za ravnotežje potem pa čedalje boljši grifi (6a?). Ne morem se odločiti, ali mi je bila smer všeč ali je bila "krneki". No, dan je bil lep, razgledi tudi, družba fajn, pir pa tudi zaslužen.