Tokrat v AA ČAO vlakcu: Gaja/jaz in Matic/Janez.

Ko se prvem raztežaju s police zakotali skala v velikosti manjše glave, dojamem, da se gremo danes alpinizem. Mogoče zato ni bilo najbolj pametno, da sem se privezal na borovec, na katerem se je raztreščila, pa tudi vrvi bi lahko skril bolj ob steno. No, tokrat smo imeli nekaj začetniške sreče.

Drugi cug je res lepo nabit, čeprav vmes najdem čisto majav star klin, ki bi ga bilo po mojem bolje vzeti ven. Ampak kaj pa vem – saj sem le tečajnik. Po sprehodu čez travnik malce iščemo prehod čez predzadnji raztežaj in se nekako zedinimo za podrto grapo, v kateri ni enega samega klina. Res si vzamem čas za vsak gib (elvis legs), v zgornjem delu pa končno najdem zdravo razpoko in vanjo tako zabijem polprofilca, da ga Gaja potem 15 minut tolče ven. Nič ni boljšega od vonja pa razbiti skali.

Za nagrado dobi zadnji raztežaj, za kar sem ji na koncu precej hvaležen. Po pokončnem, razčlenjenem, a podrtem terenu hitro najde pot, čeprav vmes izpusti pol klinov. Moja glava deluje drugače. Še na top rope se tresem in previdno obremenjujem vsak grif, vmes pa se jezim na neučakanega Matica, ki mi je tik za petami No, na koncu vse zdrži, razgibana skala pa naredi v bistvu najlepši cug smeri.

Na vrhu ob spremljavi para Čavenskih krokarjev še radler, čokoladice in skupinska fotka.