Kava v Tržiču ob 8. Stanka ima veze, zato dobimo še krofe – pa še za popotnico. Na parkirišču ugotovim, da je eden izmed mentorjev vzel napačne pse, drugi pa ni čisto ziher, ali gredo sploh na smučke. Ampak preden se spravim v pancarje, Stanka rola duct tape, Aleš pa vezice in zadeva je rešena. Stanka mi popravlja obrate, dokler se mi smučka neha zatikati v sneg, Aleš pa preverja zgornjo plast. V zgornjem delu tudi nemarno piha. Stanka se raje odloči še za dodaten spust. Z Alešom sicer nisva ziher, ampak po ogledu Alpskih bojevnikov vem, da cilj ni dosežen brez vrha! Od sedla sledi še delno spihano ruševje. Gor težko, dol pa še težje. Slajdam. Nekje na polovici me Aleš le prepriča v prvi zavoj, pa drugega – in gremo! Ob spustu vsi vriskamo. Kljub pozni uri je ostalo še nekaj nezvoženega. Na Aleša letijo pohvale za izbiro ture. Lačni. Stanka obrne telefon in že imamo mizo pri Damotu. Seveda se vsi odločimo za valentinov meni. 😄