Miheličeva skica nama tokrat ni bila v pretirano pomoč, če že, nama je koristil predvsem njegov besedilni opis smeri. Šele ob skrinjici z vpisno knjigo, ki jo omenja, sva bila namreč z gotovostjo prepričana, kje točno se nahajava. 🫣
Z izjemo prvega raztežaja se mi smer ni zdela tako hudo majava, kot vztrajajo mnogi, nasprotno, vmes se najde kar nekaj metrov nadvse prijetnega poplezavanja, celo plezanja. 😉 Naletela sva na precej klinov in par svedrovcev, nekaj slednjih sva koristila za izdelavo sidrišč, nekaj teh sva napravila sama, prav so nama prišli tudi metulji. V zadnjem raztežaju sva (nehote) ubrala najbolj krušljiv zaključek, sama menim, da bi bilo pametneje upoštevati Miheličev nasvet ter se podati naravnost navzgor do poslednjega sidrišča. Po zaključnem prečenju v levo sva varovanje v žlebu zaradi lažjega terena opustila, se priključila Hanzovi poti ter povzpela na vrh Male Mojstrovke.
Za že(l)jne lažjih smeri - priporočam. 🙂