Koledar sreča prečrtan križec na 1. oktobru. Z Leo greva v steno, ki jo Mihelič označi za missico vseh julijcev. Ne verjamem mu na besedo. Ampak pazi, smer je tako lepa, da prekaša celo okrasne pridevke velikih trubadurjev. Skala je kompaktna že v spodnjih raztežajih, proti vrhu pa je, po mojem mnenju – pač tako dobra, kot je to sploh v julijcih mogoče. Nisva hitra in nisva počasna, s steno se ljubiva v pravem ritmu. In na sestopu prižgeva čelne sveče. 30m raztežaje je mogoče združevati, vendar v igro vstopajo velike sile trenja. Če ima kdo kakšne informacije o smereh v sladkornem stožcu AKA Pan di Zucchero, ki ga opazujemo na dostopu, bi bil vesel vsakršne informacije! Smer pa definitivno priporočam. Tudi kamin je bil čudovito doživetje!