Dostopa nihče posebej ne opisuje, pa bi si zaslužil tudi kak komentar. Od koče Brunner sva krenila ne po levi ne po desni markirani poti, ampak naravnost za kočo po potki, ki vodi na Lepo Glavo. Proti vrhu sedla sva se prepozno odcepila v krušljivo grapo pod steno, zato sva se višje poslužila abzajla na najden prusik okoli rušja. Potem je šlo lažje po logičnih prehodih do smeri. Za bolj divjo Desno Diretissimo nekako nisva zbrala poguma, čeravno sva si je na glas želela ... Tudi več sence v glavni Diretissimi je vsekakor vplivalo, da sva se odločila za slednjo. O njej je pa že dosti povedano. Hitro sva bila na vrhu in si rekla, da zaključiva športni dan z lepimi občutki, ki jih ta smer ponudi vsakomur, ki izbere energijo, da jo obišče na tem divjem koncu Belih Vod.