Zimske počitnice so se začele. Pokam avto z vso potrebno in nepotrebno otroško kramo in gledam če me kdo pri tem opazuje. Nihče. Fajn. Hitro dam spodaj štrik, dereze in cepine, v ''trugo'' pod sanke pa turne smuče in ostalo kramo. Gremo. Že prvi dan nas totalno zamede. Trikrat skidam celo dvorišče, da že ni več prostora za odmetavat, in naslednje jutro, ko se hočem odtihotapit na turo, ugotovim, da bi moral še četrtič. A neću! Grem nazaj spat.
V torek se le vse poklopi in še ponoči grem proti Blegošu. Cesta na moje veliko presenečenje splužena vse do Črnega kala (na Gorenjskem!). Očitno so imeli vaščani Gorenje Žetine dovolj zaparkiranih traktorjev, kurnikov in kozolcev. Gor sem šel proti jugu čez Prvo ravan, smučal pa sem proti vzhodu. Na vrhu me je skoraj odpihnilo tako da sem hitro odsmučal najprej proti jugu, potem pa kmalu direkt levo dol v strm neporaščen graben, kjer sem se utapljal v že malce zmehčanem puhu. Pred mano sta šla prejšnji dan samo dva junaka, tako da je bilo juhuhu!
Danes ponovim vajo. Tokrat grem proti zahodu do koče in od tam na vrh. Veter še močnejši kot dan prej, čeprav spodaj niti sapice. Spet podrem hitrostni rekord v pospravljanju in pripravi na smuk. Tokrat smučam proti severu, čez redko hosto, kjer je že kar zvoženo, ampak se med debli in vejami še da najti prostor za svojo špuro. Sneg sicer že malo ojužen, nižje spodaj se pozna nočni dež, ampak je snega toliko, da se da uživat.
Krasen je tale Blegoš, tak, posladek pred zajtrkom, edino na vrhu vedno noro piha. Po dveh dneh bežanja z vrha in glede na pretekle enake izkušnje mi je tokrat postal kristalno jasen odgovor na sicer retorično vprašanje: kam gre veter, ko ne piha. Na Blegoš!

Na severu tema

Na jugu svetloba

Vmes pa veter

Še skok na hišni slap

Ejga, kuha pa ti kle?

Drobiž

Našponana

Nore počitnice da dol padeš