Vse pride na vrsto, tudi prva zimska tura v letošnji zimi. Malo razočaran, da se je kljub močni želji potrebno soočiti z dejstvi, kot so "žal nimam časa", "sem že zmenjen, pa kdaj drugič", odločno odkljukam jemčkovo check-listo in grem. Dobro poznan občutek, ko se peljem mimo spominskega parka, ki sem ga mimogrede pred tednom prvič zavestno obiskal in ni naključje, da se ustavim pri spominih na mojega kolega Daneta Berganta, ki se je pred dvajsetimi leti smrtno ponesrečil v Koglu. Spominska plošča mi je bolj v spodbudo, kot tolažbo, saj danes vem, da me gore spreminjajo na bolje. Tudi Dane je bil pozitiven človek in dober kolega. To preteklost sem skrbno čuval v sebi tudi pri mojem prvem alpinističnem podvigu, ko sem podoživljal kolega v Češnovar-Srakar. Za čudo sem bil zelo pomirjen.
Pomrznjena cesta me ne spusti dlje kot do prvega balvana v Žagi. Kmalu proti gozdni meji lovim predhodnike, ki se z veliko odgovornostjo pripravljajo na zimske razmere, ki vladajo na pobočju proti Cojzovi koči. Ni nas prav veliko in še manj, ko se malo bolj kolesarsko oblečeni mladenič po tem, ko mu kolega pomaga pri natikanju derez, premisli in obrne nazaj v dolino. Mislim, da se je kar pametno odločil. Kdor pozna kokrško parabolo, pa da je še svetleče zaledenela, potem tu ni heca. Z veliko koncentracije in umirjenosti odpikam še zadnjih nekaj metrov, preden prvič uzrem grintovško piramido. Žal je vse nad Zgornjimi Jamami v megli, a upanje na boljše razmere ostaja. Starejši gospod si ne privošči požirka čaja ali kaj podobnega, gre naprej po klasičnem pristopu na vrh medtem, ko sam poskrbim za ustrezno hidracijo na zaledeneli klopci pred kočo. V hrepenenju se obrnem na drugo stran, kjer se že zarisujejo zimske smeri v Kalški gori. «Kje vse bomo mi to lezl'?», bi rad povedal vsem.
Veter vrtinči in raznaša suh sneg, ko si zamišljeno počasi utiram pot proti grebenu. Na koncu uravnave Dolgih sten zagledam stopinje mojega predhodnika in vse je nekoliko lažje. Ne sledim jim slepo, zanašam se na energijo vrha, ki je nekje nad mano. V upanju, da se ostrina grebena le prikaže iz meglenih objemov, kmalu zabijem cepina čez zgornjo opast. Čez sem.
Vsaj na vrhu si človek zaželi nekoga. Nimam te sreče. Vem pa kje jo iskati in z umirjenim korakom zapustim vrh, srečen in umirjen.

Velikokrat se nesreča dogaja v naši bližini, pa se tega sploh ne zavedamo. Šele zvok rotorja vojaškega helikopterja naznani, da se je nekaj zgodilo. Z vsemi štirimi zabit v poledenelo pobočje kokršgea sedla, le nemo opazujemo kako se vitel s postavo reševalca spušča nad gozdno mejo, kjer grapa vodi le še v globino. Nekdo je imel veliko srečo, da danes še živi. Vse kar sem lahko naredil je bilo to, da sem reševalcem izročil zimski čevelj z derezo in gamašo, ki ga je sezulo ponesrečencu med dvestometrskim zdrsom. Kamniškim reševalcem stisnem roko in zaželim veliko sreče. Pa naj me še kdo vpraša komu in zakaj namenim del svoje dohodnine.

Več o nesreči na http://www.grs-kamnik.si/novice.php?pid=444.

Nad gozdno mejo proti Korškemu sedlu. Vreme je še obetalo.

Tisti dan, sem bil tretji v vrsti.

Proti uravnavi Dolgih sten. Na Veliki Planini, pa Matjaž in samo njegova Tina na svoji avanturi.

Pa še na drugo stran sedla. Vsekakor so bile vremenske razmere v Julijcih včeraj bolj prijazne.

Na vrhu Grintovca. Smerni kamen je bil neuporaben, razen za dva pika.

Vrh.

Opasti na zgornjem robu južnega pobočja Grintovca.

Streha je za mano. Niti slutil nisem kaj se dogaja pod Kokrškim sedlom, ki je bil danes prava drsalnica.

Sestop.

...

...

Zahodno ostenje Kalške gore.

...

Zgornje Jame in nad njimi uravnava Dolgih sten.

Kalški greben.

Naveza v smeri Najlon kratka (II/2). Poprav'te me, če se motim?

Spodnje Jame.

Pobočje proti Kokrškemu sedlu - en sam led. Premišljen sestop po vseh štirih zubih.

GRS Kamnik v akciji. Nekdo je zdrsnil na pobočju v delu osrednje grape in zletel 200 m nižje, kjer se je ustavil tik pred zapornim balvanom (hvala Bogu). Zlomljen gleženj, pa verjetno še kaj in transport v jeseniško bolnico.
Sam sem rešil njegov gorniški čevelj z derezo, ki mu ga je sezulo nekje na sredi zdrsa. Dobra stran tega - en zlomljen gleženj namesto obeh.

Več info na http://www.grs-kamnik.si/novice.php?pid=444 — in Kamnik.

Še en razgled na Brano. In ja, v Bobnarju še ne bobni.