Sobota je bila sončna in topla, kot nalašč za skok v hribe, ter idealna priložnost za zadnjo vajo pred nedeljsko izpitno turo v JV steni Planjave. Z Bajotom sva se odpravila plezat smer Humar-Škarja, 270-metrsko štirico z najtežjim raztežajem V-. Dostop do smeri poteka še kakih 150 do 200 metrov po dobri razgibani plati (II-III), kjer se nama varovanje ni zdelo potrebno. Vsekakor pa se je bilo treba čim prej umakniti, saj sta bili v steni nad nama že dve navezi, ki sta z letečimi pozdravčki pridno skrbeli, da sva občasno lahko prilepljena na steno vadila »obrambni položaj želve«.

Za spodjedenim previsom naj bi našla vstop v smer, ki poteka v desno. Previsna streha se je videla že na daleč, samo kaj ko ni bila prava, saj je v opisu omenjeni previs (komaj opazen) že malo prej, klin pa tudi ne bode v oči. Poleg tega sva »za orientacijo« imela navezi pred nama, ki pa sta se vsaka lotila svojega »vstopa« v smer. Prva naveza je šla mimo prusika na grmičku, nato pa se ji je zazdelo »nekaj čudno«. Druga naveza še malo više, nas je vse usmerila v njuno varianto. Ko sva se z Bajotom že pripravila za vzpon in naredila deset metrov, je začela obračati tudi ta naveza. Poskusila sva še eno prečenje po neki drugi polički malo nižje, a po 20 metrih ugotovila, da tudi to ne bo prava smer. Prva naveza se je vrnila v njuno prvotno varianto in vztrajala vse do konca drugega raztežaja, midva z Bajotom pa počasi za njima. A spet sta začela obračati, midva pa prav tako. Druga naveza je medtem sestopila niže in našla vstop v smer, a ko sva tudi midva prišla do klina v vstopu, je bila ura že dve popoldne. Bila sva na trnih, kaj narediti, a odločila sva se kar za sestop brez preplezane smeri. Pa naslednjič!

Plezati nevarovan navzdol je malo bolj sitno, toda apzajl po diagonali med skalami (direktna linija bi bila zaradi vsega kamenja samomor), pa bi bil še bolj neroden. Odločila sva se za nekaj vmes. V klin sva dala prusik, ki bo od zdaj naprej skrbel za lažjo orientacijo in sestopila vsak s svojim prusikom (za vsak slučaj) ob glavni vrvi, spodnje plate pa sva spet posolirala. Bila sva utrujena, ožgana od sonca in željna (ne)zasluženega sendviča. Kako ne, saj sva poplezavala okrog smeri dlje časa, kot naj bil trajalo plezanje same smeri!

Po platkah navzgor čim bolj desno od žvižgajočih "žabic".

Pogled navzgor. Evo travnato področje, evo previs!

Prva naveza in prvi napačni vstop.

Druga naveza in drugi napačni vstop.

En rdeč prusik v klinu ne bo škodil, preizkus nove vrvne tehnike pri spustu pa tudi ne.