V soboto smo se odpravili v Repov kot, kjer je bilo sprva precej sveže in vetrovno, skalovje hladno in ponekod še razmočeno. Glede na razmere smo izbrali smer, ki je bila na najlepšem soncu. Vzpon sam po sebi ni zahteven, večinoma se pleza okrog III težavnosti, tako da uporaba plezalnikov ni potrebna. Za popestritev se v drugi polovici vzpona nahaja detajl, kjer je potrebno v spustu prečiti grapo in se skobacati nazaj v pobočje.

Smer ni opremljena, potrebno je nekaj zabijanja in izbijanja klinov. Tudi naloženega in krušljivega sveta je precej. Očitno je v prijetnem druženju in lepem vremenu čas kar mineval. Če bi bili hitri bi bilo prispevka sedaj že konec, tako pa... menda so važne zgodbe. Popoldne so je najprej začelo oblačiti nato pa nas je zajela megla. Zanimiva izkušnja. Pojma nimaš kam bi šel. Na srečo je smer Klemen nekoč že plezal in tudi do konca ni več veliko manjkalo. Ko se plezanje enkrat izteče vzpona še ni konec saj se je potrebno povzpeti še kakšnih 200m po brezpotju do planinske poti, ki gre iz Korošice proti Kamniškemu sedlu. Meglo, ki se je vmes razkadila so zamenjale druge okoliščine: na poti ponekod snega do kolen in dan se je prevesil v noč. Da se po snegu ali spolzkih skalah ne bi kdo po nepotrebnem odpeljal v noč se odločimo za varovanje. Posledično se je sestop res nekoliko zavlekel (največja nadloga so bili razmočeni čevlji) zato pa je preostanek nedelje minil v prijetnem poležavanju.