Boško jo je izbral in sva jo šla pogledat in jasno splezat. Dostop je kr zanimiv (plezanje po travcah in strmem skrotastem pobočju), čeprav orientacijskih težav na dostopu nisva imela. Sva pa imela eno orientacijsko težavico v sami smeri, vendar sva jo potem uspešno razvozlala. No, če sedaj pomislim je bil tisti prehod strogo desno navzgor pod strehco edina logična pot oz. nadaljevanje. Sicer so petice kar konkretne. Vse bolj ugotavljam, da so Juvanove ocene oz. detajli težji kot pa, na primer petice kakega drugega plezalca tiste dobe. Smer je opremljena. Zgornji del Jesihove smeri pa sem po dolgem času zopet plezal (nazadnje s Špelo, bili so to lepi časi...) in neverjetno, kar spomnil sem se marsikaterega dela smeri, celo oblike skale pa čeprav je sedaj od tega minilo že več kot sedem let. Smer mi je bila enako lepa kot takrat. Boško pa je pokazal, da ima plezalne potenciale, le še izpiliti jih mora. Sestopila sva po grapi in nato nadaljevala po lovski stezici nazaj pod steno Debele peči nato pa dalje do Kovinarske koče v Krmi.