ČAO - 2 klasiki: Špikova Direktna in Čop

Luka Pavlovčič | 29.08.2012

2 klasiki: Špikova Direktna in Čop

V preteklih dveh vikendih sta padli dve veliki klasiki naših sten in to dve od treh, ki so se mi takoj zarisale na seznam želja, potem ko sem se zopet zastrupu s hribovsko plezarijo, strup pa je seveda zamešala Dolomitska "Pehta". Prvi z liste - trdovratni Ašenbrener - se je dolgo izmikal in potem (no skoraj) vdal lani, letos pa sta me končno pripustili še markantna Špikova S stena po Direktni in seveda legendarni Čopov steber. Vse tri upravičujejo svoj sloves - Ašo z odlično strmo in odprto plezarijo po pretežno zelo kompaktni skali, Špikova stena že sama z višino in katedralasto obliko sicer nekoliko manjših težav, Čopov steber pa kot kombinacija obojega - kot osrednji "steber" mogočne Stene in hkrati s kar nekaj konkretne previsne plezarije (po ne vedno najboljši skali) in luftik prečnico. In če smeri postavimo še v zgodovinski kontekst - potem kapo dol Debelakovi, Čopu in Jesihovi!! Lako nama, ko mamo že skice, ocene, železje v sten, pa tud že kar spucano skalo... hm, si sam probam zamislt kako so se takrat prebijal čez in kake avanture so to bile!

Ok, dost nakladanja in poveličevanja. Ašo ma res navdušujočo plezarijo, ko le enkrat poovinkarš po kršu in policah do tistga vhodnega kamina v pokončno steno, Špikov "dostop" do zanimive velike zajede je še bolj dolgovezen, pri Čopu pa si je treba zračnost legendarne prečke priborit skoz neki previsnega krša in (blatnih) votlin Tko to je pr teh klasikah - no pain no gain oz. brez švica ni užitka!

Evo ga, lepotec! Da bi z Alenko pridobila na času - ker kaj veš, kako težko ali izpostavljeno bo do Dibonove police - sva pod Špik pristopila že predhodni večer in prespala v bivaku pod Srcem.

Jutranji pogled izpod Zelene glave, na katero sva nenavezana zlezla po grapi z leve (morda en siten prehod po strmi zemlji z majavimi kamni)

Do Špikove stene te loči izpostavljen a simpatičen grebenček

Lahko ga tud prejahaš

Potem pa še lažje poplezavanje po gruščnatih žlebih in kaminčkih do Dibonove "police". Tam se naveževa in se še nekaj cugov prebijava preko logičnih prehodov (Miheličeva skica nama je služila bolj okvirno), dokler se stena zares ne postavi pokonc.

V zgornji tretjini stene se končno prične markantna velika zajeda dolga 4 cuge

Najprej lepa pleza po kompaktni skali

Potem že težje, a še vedno kar kompaktno

Čez gladek detajl (V+)

Sledi že manj prepričljiva skala

Tempo nama daje vodniška naveza: GV Mitja Šorn v nekih treking čevljih (!) s klientko Bojano

Izstopni ključni cug iz zajede (V+) deluje kar krušljivo

je pa gosto nabito

Izstop skozi okno

like an Egyptian

Na vrhu vsi zelo zadovoljni - lepa stena kjer se ob potrebni pazljivostjo ravno prav natelovadiš.
Čestitke tud klientki (gostji) Bojani za osvojeno Špikovo steno!

In še po dnevi direktno dol skozi Kačji graben. Tako se 1500 m višinske vsaj dokaj hitro zgubi.

Če je šel Špik dokaj gladko, pa dejva poskust naslednji teden še Čopa! "Dostop" po Skalaški bo za naju ravno pravšnji.

Alenka se že oblizuje

in zagrize v skal(ašk)o

Poleg vstopnih dveh cugov sva se povarovala še na strmejšem skoku do Skalaškega turnca.

Do Gorenjskega turnca še nekaj lažjega poplezavanja

kak skok pa se Alenka loti

prav po frikovsko!

Po več kot 500 m dostopa se ti odpre prepadna vršnja stena. "Čop" gre najprej po srednjem vznožnem stebru, potem pa se pregrize prek štirih votlin in previsov skozi strmi del stene in se pod vrhom v levo priključi Gorenjski smeri po razu.

Prečenje do stebra. Če je šlo do Gorenjskega turnca tekoče, pa se je vstopni del po stebru začel vleči kot jara kača, Alenko so pa plezalke vse bolj tiščale...

...in do strmega dela se je tiščanje sprevrglo v pravo agonijo :( Večjih stopov je bilo vse manj, "samogovorov" pa vse več...

Do velike Rdeče votline meni uspe zelo "smart move" - da bi zmanjšal število cugov se pametno odločim v enem (namesto treh cugov) potegnit direktno varianto v Rdečo votlino - Murphy ima kakopak prav - s trenjem se čist zapletem in že veselo zabijam...

Iz votline sledi tisti opevan kršast previs: zategneš ga na "če-je-druge-držal-bo-pa-še-mene"

Sledi zanimiva, dolga in plezalsko najzahtevnejša "hakengalerie" (VI+), ki te kar lepo ogreje

Zanimivo je, kako si tu (dobesedno) roka roko podajata zelo kompaktna skala z rumeno krš skalo, ki pa spet (peskasta kot taka) nekako drži (očitno je le dovolj dobro spucano)

Vstop v en zabaven kaminček

skala vse bolj kompaktna

In po še nekaj prehodih končno dosežeš znamenito Čopov prečnico, po kateri se je Joža s pomočjo megle zmazal ven izpod velikih previsov hiteč po pomoč (svaka čast!)