Dolomiti - končno
Pa sem končno le spet dočakal te Dolomite! Pred dobrima dvema letoma sem bil prvič - v Cortini, z zabavno družbico smo bolj poplezavali in sicer v Cinque Torri, a ob norih dolomitskih scenah in odlični skali ne moreš da se ne zaljubiš na prvi pogled 
In ob rožlanju frendov in jebic mi je po letih frikarije spet zadišala prava hribovska plezarija in gostovanje na ČAO se je pričelo... A ponovni obisk Dolomitov se mi je spet in spet izmikal - časovna neusklajenost s kolikor toliko stabilnim vremenom, pa še kandidati. Tud letos se ni izšlo s skupnim taborom, tako da sva se z Alenko vrtela okoli Dolomitov kot mački okrog vrele kaše - Francija, Nemčija, Hrvaška, no potem pa so se vremena le zvedrila in napovedi so pokazale nekoliko stabilnejšo sliko. In tako je tudi bilo, vseh 6 dni, razen enega večera in noči, ko je deževalo. Delno oblačno a kar stabilno, primerno tudi za celodnevne ture. Spala sva v Cortini in jo rajžala naokoli.
Začela sva kar z mogočno Tofano di Rozes. S klasiko Constantini-Ghedina v levem delu desnega (osončenega) stebra.
Nekaj je bilo prometa, pa ne preveč, tako da smo se razpotegnil po smeri. Spodnji del smeri desno od raza nekako slalomira med strehcami...
...tako da je znamenita prečka v levo lepo izpostavljena.
Alenka vstopi z rešpektom do VI-
potem pa ob lepih prehodih vse bolj prede
Drugi del smeri poteka levo od raza in je orientacijsko zahtevnejši, pa še nekaj kamna so zgornji zmetali (verjetno z izstopnih gredin).
Seveda vesela na vrhu
Pogled na okolico s središčnimi Cinque Torri
Dolomitske kulise na sestopu
Drugi dan jo mahneva direkt nad Cortino v Punta Fiames, v markantni 450 m Jorijev raz, ki poteka po strmi (desni) kanti leve piramide
Kar oster in zelo panoramski raz, plezaš pa delno v desnem boku in počivaš na razglednih platojčkih na razu
Smer sicer vstopi z leve in se po gredini prebije na raz
Potem se pa začne lepo plezanje večinoma po počeh (V), ki so lahko zaradi precejšne zlizanosti na mestih kar mal tečne
En razglednih platojčkov
Po enem malo bolj zlizanih detajlov
"Jahanje" raza
Na vrhu pa ob imenitnih razgledih obvezni prigrizek
Tretji dan si zaželiva še mal šestic in ko pristopava pod obrambni zid Lastoni di Formin nama ni jasno, kje sploh so take razpoke v navidez monolitni 300 metrski trdnjavi?! Pa so, smer "Zeper" se vije po levem razu, naokoli pa navrtane smerke precej višjih težav.
Lažji prehodi v strmi steni
Sosednji trio se vežba na sosednji Via Zoe (7b) - en frika, druga dva pa delno žimarta, baje za trening v El Capu.
Hm, hitri smo pa glih isto...
Alenka pred še eno zračno in začinjeno prečnico v levo - tud to spiči brez večjih problemov...
...pa še en res lep VI- po zajedi
Še zadnji težji raztežaj čez strehco, spet super pleza
Res, lepo grifasta in kompaktna stena, na detajlih tud dobro opremlejna smer, zelo priporočam!
Ker je na vrhu megleno...
...se odabzajlava po sosednji Via Zoe
Četrti dan pa zgleda takole - noge zahtevajo restiča, pa k sreč je rampa do mamljivih Cinque Torri zaprta
Peti dan se po deževni noči jutro otrese meglic..
in mahava jo pod ta malo od treh Cin - v še eno klasiko - Rumeni raz, ki poteka po in ob desni kanti (J stran)
Ker sva pred vstopno zapornico zaradi oblačnosti in meglic nekoliko mencala in za dobro urco kinknla, sva na vstopu vlekla listič za čakalno vrsto 
Potem je pa steklo. Dobra stran množic je, da so sicer na videz krušljivo skalo že kar dobro spucal, tako da začuda bolj ali manj vse drži!
Prvi detajlček na koncu vstopne zajede
Potem pa se smer zvito za par cugov umakne v položnejši teren na desni in nato po prečki
spet doseže zračni raz
Alenka v svoji prvi čisti šestici v vodstvu. Čestitke!
Očitno ni bilo preveč lahko...
Po previsni poči pa še nekaj lažjih raztežajev do vrha
Zmagala! Zadaj vrh male Cine
Ostane nama še nekaj časa za ogledno krožno pot na severno stran
Strma stena Velike Cine
Pa še bolj previsna stena Zahodne Cine, kjer poteka znana Bellavista (XI-), ki jo je lani splezal Luka Kranjc!
Mogočni oltar treh Cin!
Zadnji dan pa sva si po 4 klasikah zaslužila še mal svedrov! Tale desni del stene Col de Boisa ni tako mogočen...
...zato pa smer Buon compleanno Tex (6b) poišče nekaj bolj strmih prehodov
in bolderčkov, da pleza ne bi bila preenostavna. Vse težje je nasvedrano, vmes tud kak klin, psihi pa pomaga še kak frend, posebej na krušljivem izstopu.
In še pogled na vir ponovne hribovske in Dolomitske okužbe. Kdaj gremo spet?