Na poti navzgor, kjer je Lucia navdušeno testirala izposojene pancarje in smučke.

"Nič ne žulijo!", je bila navdušena

Od gondole je bilo treba priti do druge koče, Rifuggio Gniffeti. Razgledi v dolino pa dih jemajoči.

Tole je pa pogled iz gondole proti vršacem Monte Rose.

Ledeniške razpoke so bile odkrite ... no vsaj te, ki smo jih videli

Tole je bil pa moj cilj prvi dan - Piramide Vincent. Lucia je ostala v koči, jaz pa sem opravil hiter aklimatizacijski vzpon na 4215m.

Na poti imaš priložnost občudovati Lyskam. Enkrat bi rad šel gor. Vuk???

Razgled z vrha Piramide Vincent. Z vrha je zelo lep in enostaven spust s smučmi po odličnem ravno prav odjenjanem snegu. Z nekim Italijanom sva se strinjala, da je to drugi najboljši sneg takoj za pršičem. Uživancija.

Na poti dol sem ravno srečal Ireno, Jurija in ostale, ki so malo nad kočo vadili ledeniško navezo.

Tole je pa jutranji pogled na horde ljudi, ki so se podali proti Signalkuppe. Me je kar malo minilo, ko sem to videl. Kot v Sparu v vrsti na blagajni. Pravzaprav je bila gužva že v koči, na večerjo je bilo treba v vrsti čakati ene pol ure, na WC skoraj toliko. Eh, jaz imam raje hribe v bolj intimni atmosferi in me je vsa ta gneča malo odbijala.

Mravljice na poti čez ledenik. Z Lucio sva jih spustila naprej in se potem vzpenjala sama.

Jutrnji Lyskam. Res lepa gora z impresivnim grebenom.

Pogled navzdol proti koči po kake pol ure hoje. Včasih se splača zgodaj vstati!

Lucia in Lyskam.

Colle del Lys, cca. 4000m. Nekje tukaj je Lucio začela boleti glava od višine in potem je šlo naprej bolj počasi.

Greben Lyskama, zadaj pa Matterhorn.

Fotografiranje je bila izvrstna priložnost za kratek počitek.

Ne, to ni Kavboj.

Lucia vztrajno krajša razdaljo do koče.

Še zadnjih nekaj višinskih metrov.

Prvi cilj izpolnjen! S sabo sem trogal 4 radlerje. Enega sem spil pri prvi koči, drugega sem tam zakopal v snegu, da bo pripravljen za po poti nazaj, dva pa sem privlekel na vrh Signalkuppe. Lucia ga ni hotela, ker jo je bolela glava od višine, meni pa je res teknil. uhhhh, kako je to pasalo!

Bačko bi bil ponosen name! (no, on bi najbrž s sabo vzel pivo, jaz pa imam v hribih vedno fetiš na radler).

V koči sva vprašala, kakšno bo vreme naslednji dan in so odgovorili: "Belissimo!".

"No, potem pa bova prespala in jutri dol", sva se odločila. Čemu tako, je jasno na tej slikci.

Drugi cilj izpolnjen!

Tako pa naju je pričakalo jutro. Res je bilo Belissimo. Belo namreč. Pričakalo naju je nekaj cm novega snega in popoln white-out. Na snegu se ni videlo, ali je klanec navzdol ali navgor, bril pa je neverjetno močen veter (me je parkrat podrl na tla, toliko o tem).

Poskušala sva priti dol, dobro sva se našemila, ampak ko se nama je po 10 min naredila pol cm debela plast ledu na očalih, ki je nisva mogla zdrgniti dol, sva se odločila, da greva raje nazaj v kočo in poskusiva kasneje, če bo lepše vreme. Itak se ni videlo čisto nič, veter je zabrisal vse sledi, midva pa sva v tistem viharju komaj še hodila, ker naju je veter dobesedno premetaval po snegu.

Popoldne pa tole: ko se je megla dvignila, naju je pričakala deviško bela pokrajina, nikjer žive duše, nikjer sledi v snegu, samo midva in vsa tista nepresmučana pobočja. Kot v sanjah. Najlepši del cele Monte Rose. Cilj 3 izpolnjen!

V takem nama ni bilo žal, da sva zamudila gondolo za dol in da sva morala klicati v službo, da naju ne bo, ker sva obtičala v snežnem viharju. Šef je mislil, da se iz njega delam norca.

Mimo snežnih razpok...

... do koče.

Naslednji dan sem imel do 15h še čas narediti kako turo, pa je že zjutraj deževalo. V megli sem se še enkrat povzpel pod Vincent Piramido in po razmočeni čofti odsmučal dol in tako zaključil letošnjo smučarsko sezono.


Kako pa je bilo Luciji, naj pa sama pove.