Pobudnici za to ekskurzijo sta bili Neža in Lola, ki sta Načevnka Vuka nahecali, da bi ju lahko kdaj peljal na Piz Bernino, enega izmed najlažje dostopnih 4.000 v Alpah. Po spletu okoliščin pa je odprava dobila čisto drugačno podobo; Lola in Neža nista mogli iti, priključili smo se pa Pečo, TDV in moja malenkost in tako je Pečo našo odpravo poimenoval "odprava črnuškega svedra".

Da bo safr, sem vedel že prej: v soboto ob 2h ponoči smo štartali iz Ljubljane in se celo noč vozili do izhodišča Campa Moro. Težave so se začele že tam - 100m od avta je Tadeju na gojzarju odpadel podplat. Cel. In za povrhu smo ravno takrat od tistih, ki so poskušali pred nami, izvedeli, da je pred kratkim zamedlo precej snega, da je sneg čisto južen, da se vdira do prsi in da so uspeli priti do 3.200m, na vrh pa je menda nemogoče priti. Kaj zdaj??

Ker po tako dolgi poti nismo hoteli vreči cepina v koruzo, smo se odločili, da vseeno poskusimo, tudi Tadej v supergah. Temperature za vzpon so bile tropske in sneg je bil res gnil. Vsak drugi korak se je nam je vdrlo do kolen, včasih pa še čez. Plan je bil, da prespimo v bivaku na 3600m in naslednje jutro napademo vrh, v takih razmerah pa nam ni uspelo priti dalj kot do ene koče na 2800m. Odločili smo se, da tam prespimo in nadaljujemo ob 2h ponoči, ko bo sneg pomrznjen, Tadej pa nas počaka v koči, ker si na superge pač ni mogel natakniti avtomatskih derez.

In res, ponoči je bilo kljub visoki temperaturi (6°C ob 3h ponoči na 3.000m!) precej lažje hoditi po malce bolj kompaktnem snegu in ob 7h zjutraj smo dosegli tisti bivak na 3.600m. Ampak sonce je takrat že začelo neusmiljeno pripekati in mehčati že tako povsem gnil južen sneg, iz okoliških sten pa so se začeli prožati prvi plazovi. Mi pa smo spet gazili in naposled prispeli pod predvrh Bernine. Vrh je bil že na dohvat ruke, samo 130m višje, nakar smo spoznali, da bi bilo v danih razmerah preveč nevarno nadaljevati, ker se po tisti čofti preprosto ni dalo plezati. In smo obrnili.

Takrat se je pa prava kalvarija šele začela. Vse tisto, kar je ponoči še nekako bilo prehodno, se je spremenilo v snežno brozgo, po jkateri smo napredovali s skrajno muko. Hoja po ravnem čez ledenik, ki je bila v vodniku opisana kot "the most relaxing part of the whole trip" je bila za nas nočna mora. Ko si po pol ure gaženja in preklinjanja nad snegom pogledal nazaj, si videl, da se nisi premaknil praktično še nič. Še dobro, da smo se navezali v ledeniško navezo, sicer bi gotovo obupali že prej, tako pa se nisi mogel ustaviti in ti ni ostalo drugega kot da si nemo gledal v tla, se pogrezal v sneg, vlekel ven, se spet pogreznil, izvlekel ven in tako v neskončnost. Na koncu smo za sestop potrebovali 10h in do avta prišli ob 8h zvečer, kjer nas je že čakal Tadej z štirimi v ledeniškem jezeru ohlajenimi Laškimi, SLAVA MU! Po prigaranem pivu pa v avto in po 7h vožnje sem ob 4:30 prišel domov, se stuširal in šel spat za 2h, potem pa v službo.

Kaj naj rečem za konec? Poleg tega, da smo se vsi trije strinjali, da tako utrujeni še v življenju nismo bili, smo se strinjali tudi, da so razgledi, ki smo jih bili deležni, odtehtali vso trpljenje in da smo v teh dveh dneh nabrali dogodivščin za cel teden. Jaz pa sem še sklenil, da brez smuči ne grem več po snegu v hribe!

Odprava črnuškega svedra

Tole Tadeja ni ustavilo, da ne bi šel z nami do koče...

... naslednji dan pa je sam splezal na vrho nad kočo (cca 3.000m), kjer si je našel fino družbo...

... ki mu je pozirala za naslovnico National Geographica.

Na poti proti koči ...

... smo uživali v zimskih radostih...

... še pa še! In to je bila stalnica obeh dni.

Ampak na srečo so bili vsaj razgledi nepopisno lepi....

... tale je nastal malo pod kočo.

Zadali smo si hiter tempo brez počitka.

Pred spanjem pa smo šli še kakih 200 v.m. višje

da se malo aklimatiziramo za naslednji dan,

se razgledamo po čudovitih vrhovih naokoli in zgazimo pot za naskok na vrh.

Naslednje jutro smo štartali ob 2h...

... in na sedlu pustili spalke, puhovke, gorilnik in ostalo šaro in nadaljevali z malo lažjimi ruzaki.

Takole je izgledala pot čez ledenik ob prvih sončnih žarkih.

Potem pa se je teren po kakih 2h hoje čez ledenik postavil bolj pokonci

... in začeli smo se vzpenjati proti bivaku Marco e Rosa na 3600m.

Sonce pa je medtem že ožarilo bližnje vrhove in grozilo, da bo omehčalo že tako gnil sneg.

Treba je bilo pohiteti.

Malo pred bivakom.

Od bivaka naprej pa se vzpenjaš po zgornjem ledeniku...

... do Spalle, 4.000m visokega predvrha Piz Bernine.

Izstopni del grape je bil bolj strm...

ampak nismo imeli časa preveč gledat nazaj.

Na tem mestu pa smo ugotovili, da po takem snegu ne moremo več naprej

Tukaj ne bi bilo fino zdrsniti.

Zato smo se odločili, da obrnemo in gremo dol...

... čeprav je bil vrh že pred nami...

Še zadnji pogled na vrh...

... in nazaj dol.

In ker je že plezanje dol postalo zoprno, smo raje abzjlali.

Je bil pa pravi privilegij imeti štiritisočaka v Alpah samo zase...

... in edine stopinje v snegu so bile naše. Za to je bilo vredno poiskusiti!

Na poti navzdol smo se varovali čez špaltne, ker je bil sneg že nevarno mehek.

Potem pa se je pravo trpljenje šele začelo

ko se je bilo treba pregaziti čez neskončne ravnice ledenika Morteratsch.

Šlo je prekleto počasi in se je neskončno vleklo.

Treba je bilo gledat v tla in šteti korake. Utrujenost pa nepopisna.

Na koncu se je bilo treba prebiti še čez ledeniško moreno, tako ali drugače

Opečeni in izčrpani

Na koncu ledenika pa še vedno nepopisno lepo, voda je tekla od vsepovsod in ustvarjala neštete potočke, slapove in jezerca.

Za konec pa hrana za telo, dobili pa smo tudi kaj za dušo. 2 dni ture, zdelo pa se nam je, da smo doživeli za cel teden. Nepozabno.