Po Sardinskem bistrem morju se mi je spet zaluštalo vode v drugačnem agregatnem stanju in sva jo s Stanko mahnila na sedlo Uršič (ali Sedlo Vršič ali Sedlo pod Vršiči - niti ne vem, kako se pravilno imenuje) na Kaninskem pogorju.
Sneg se začne šele pri koči Gilberti, do tja pa je treba dobro uro in pol nesti smuči. Snega je že bolj malo, za hojo je že premehak in se ves čas vdira, za smuko pa prav uživaško odličen!
Zadnjič to "zimo" za vas iz Kanina Stanka in Uroš.

Zgodnje vstajanje se je obrestovalo in na parkirišču sva bila čisto prva. No, pa tudi ko sva prišla dol, pretirane gneče ni bilo, sezona gre počasi h koncu.

Gor je snega še dovolj, samo do tja je na žalost treba smuči nesti na hrbtu.

Stanka v svojem elementu prvič...

... pa še drugič, tokrat na poti navzdol, kjer naju je v snegu čakal skrit ledeno mrzel radler (nekaj pa sem se na teh turah le naučil).