Gore nad Tauernhausom
En tak krajši predzaključek sezone nama je že prešel v navado in tokrat se je vzhodnotirolski Matreier Tauernhaus (1512) izkazal za prav udobno in prijazno izhodišče. V četrtek sva bila pod vplivom savnanja iz preteklih vikendov malce (pre)zgodnja in zato v oblačnem in meglenem vremenu na Hochgasserju (2850), ki je zgoraj postregel s solidno a trdo smuko, spodaj od Grünsee Hütte dalje, kjer se je pokazalo tudi sonce, pa s super firnčkom. Prismučati se da z nekaj domišljije skoraj do poti proti Innergschlossu oz. do cca 1650m, potem pa je do koče in pivca itak le še lučaj.
Petek se je pričel s sneženjem, oblaki in močnim vetrom ter se tako prijazno tudi nadaljeval do večera, zato sva se odpeljala do parkirišča Landeckwald (1450) ob glavni cesti za Felbertauerntunel in nato peš nadaljevala po gozdni cesti proti planini Schweinacher Alm. Sneg se je zvezno pričel na cca 1600 m. Nad planino sva skozi gozd in nato po mestoma strmejših pobočjih v kar močnem vetru, sneženju in temu primerni vidljivosti, prišla do najvišje točke grebena, ki se mu menda reče Olbodna (cca 2600). Smuka je bila pa prav super, zgoraj po sveže napihanem pršiču, spodaj po južnem a ne predirajočem se snegu in nato mimo planine po poti navzdol, potem pa še kakih 20 min peš do avta.
V soboto je bil kljub slabši napovedi in močnemu vetru en prav idiličen sončen dan, ki sva ga izkoristila za vzpon na Weißeneggscharte (2637). Na poti proti Innergschlossu oz. G. Venedigerju se na več mestih poznajo posledice orkanskih plazov, ki so to zimo divljali v dolino, prav impresivno grozeče. Napovedan orkanski veter je ostal na vrhovih in grebenih, zato je bila pot čez široka pobočja prav prijetna, če pozabim na cokle, ki so mi povzročale manjše izpade besnila (no, le na mojih, na Stankinih pač ne - najverjetneje pa gre zgolj za vprašanje težkega karakterja). Kakorkoli, smuka je bila pa odlična – zgoraj po lepo smučljivi plasti novozapadlega južniča, spodaj pa po firnu, eno samo vriskanje do doline.
Nedeljsko jutro je postreglo z orkanskim vetrom, meglo in sneženjem – nekaj časa sva čakala na boljše čase, ker jih v doglednem času ni bilo, sva odpujsala domov. Zanimivo, cela Avstrija se je nato vso pot domov kopala v soncu.