V službi, malo po tretji, me je prevzel tisti občutek, ko veš da moraš čimprej pobegniti vsakdanji rutini. Na hitro sem postoril najnujnejše in bil že ob pol štirih na poti domov. Odločil sem se da grem pogledat Korošaške slapove. Vso kramo sem na spravil skupaj v petih minutah, potem pa se še - kot običajno, "trebil" kakšne pol ure.
V Klemenčevem sem bil začuden koliko avtomobilov je še stalo na parkirišču za Kamniški vrh. Morda pa ne bom sam, sem si mislil.
Opremil sem se in oddirjal proti kanjonu. Pot je sicer kratka, a kot nalašč za ponavljanje mantre, nekakšne stalnice pred vzponi. Pod mano je prav spomladansko žuborel potoček Korošak in me opominjal, da sem verjetno kakšen teden prepozen.
Tako zamišljen sopiham navkreber, ko mi naproti pride prav čuden možic. Opremljen je bil sicer čisto po hribovsko, namesto nahrbtnika... pa je v roki nosil tisto veliko rdečo andiwarholovsko Mercator vrečko. No, to ni bil nihče drug kot Kosmov Matej, ki se je ravno vračal od slapu. Malo sva poklepetala (je obljubil, da bo prišel kaj na ferajn), potem pa vsak v svojo smer.
Na vstopu v kanjon sem si oddahnil; ledu je bilo dovolj za prehod. Začetna sitna prečnica, meter nad tolmunom in s pomočjo grude, se je nadaljevala s dobrim ledom čez preostanek skoka. Naprej so se vrstili krajši skoki z nekaj pešačenja in preskakovanja tolmunov, vse do zatrepa. Nestrpno sem pogledoval proti koncu, kjer že vrst let "lovim" ugodno narejeno svečo preko 12-meterske stopnje. Letos je bila narejena... vsaj mislil sem tako. Ledu je bilo dovolj, vendar sem si po petih metrih le priznal, da votel zvok ne prihaja iz mojega želodca in izplezal po nerodni polički. Nič, morda prihodnje leto. Po levem pobočju zaobidem nesojeno svečo in naletim na krasen ledni skok, ki me je pripeljal ravno na prehod iz pobočja in mi prihranil še eno neprijetno prečnico.
V Mrzlem kotu (tako sem ga poimenoval) nisem bil razočaran. Ledu je tam vedno dovolj za varen prehod. Prava plezarija se tam začne. Skoki si sledijo v vedno krajših presledkih in celo nekaj navpičnic se najde. Najdaljši je bil letos nekoliko položen, zato pa sta bili kaskadi pred in za njim skoraj navpični.
Še nekajkrat sem zabil cepina v mehak led in že je sledila izstopna grapa ter strm gozd, potem pa še dolga pot do planine Osredek. V gozdu je bila že trda tema in nek neobrazložljiv strah se je naselil v moje kosti. Če bi mi tam prišel kdo naproti, bi se verjetno in dobesedno po... v hlače. Je bil pa strah dober razlog za hitrejši korak in tako sem bil hitro mimo planine in na vzporednem grebenu, ki je pripeljal do izhodišča za slapove, od tam pa udobna pot vse do avta. Šele tu sem si zares oddahnil. Vse medvede in bav-bave sem pustil za seboj. V avtu sem si navil U2-je " Where the streets have no name" in se nasmejan odpeljal proti domu.

Nizki štart

Vstop v kanjon z levo prečnico in mrzlim tolmunom

Ko bi vsaj imel fotoaparat s flešom