Trenta
Koc je prišel na idejo o velikopotezni turi in to po njegovi daljši plezalski pavzi. Namen je bil splezati Končarjev žleb prav do vrha (800 m). Ker žleb redko zamrzne je bilo treba razmere izkoristit.
V Trento smo se odpravili že v soboto popoldne, da bi lahko v nedeljo zgodaj začeli s plezanjem. Ko smo prispeli v Trento nas je že čakala topla hiška (Kocov vikend), kjer je Koc že par ur prej na polno kuril, da nas ne bi zeblo.
Zbudili smo se ob 5.30 se najedli, skuhali čaj in odšli naši avanturi naproti.
Slap je izgledal, kar solidno narejen. Začeli smo s plezanjem, ko se mi je v 2. raztežaju odkrušil kos ledu, ki je priletel Darji točno na roko (sorry Darja). Zaradi močne bolečine smo jo spustili nazaj pod slap in morala se je posloviti od avanture. Kita se je tako privezal na najin štrik in skupaj smo plezali dalje, dokler nismo prišli do ogromne skalne zapore čez katero je visel tanek »smrkelj« ledu. Plezati se ga je lotil Kita in na najožjem delu »modro« izjavil, da v tako tankem in krhkem ledu on to že ne bo naprej plezal. S Kocom sva se spogledala in si mislila, če je Kita to rekel pol nima smisla, da tudi midva probava in tako se je končala tudi naša velikopotezna avantura.
Ker pa je bilo časa še dovolj, smo se odločili splezati Julijano…