Enkrat pred leti, ko je bila temperatura zraka približno 40 stopinj višja kot danes, sem že lomastil po tej grapi. Moja slogovna pojavnost je takrat zelo ustrezala zahtevam sodobne alpinistične mantre »lahko in hitro«, saj sem imel na sebi samo kopalke in superge. Pot navzgor ni bila enostavna. Ozka tesen z neštetimi tolmuni in slapovi mi je onemogočala napredovanje. Marsikje sem zavil iz struge in neprehodne dele soteske obšel po strmih pobočjih. Nekako sem prilomastil vse do Brdarja, družbo pa so mi delali nešteti klopi, ki sem jih pobral na poti.
Včeraj je bilo drugače. Klopi so odšli na zaslužen počitek pred novo sesalno sezono. Neverjetne ledne formacije izoblikovane na najbolj ekskluzivnih mestih soteske, pospremljene z rahlo strašljivo melodijo utekočinjenega potoka, pa so bile skoraj brez izjeme po zelo dolgem času, s pomočjo ustreznih kovinskih pomagal, vse do Brdarja, prehodne.
Pa ne me za besedo držat, če boste plaval.

Zebe u zobe

Torej...

ja,

ok.

Upsala!!!

Led...

se je stanjšal in...

dej ga nehat sračkat.