Je že tako, da se očitno ni dalo vsega imeti hkrati - sonca in pršiča. Ker se nam ni ljubilo voziti prav daleč, se je bovško - ljubljanska naveza tokrat dobila na Sedlu v Žlebeh (Sella Nevea). Ne glede na pomanjkanje snega, je doktrina "Od avta do avta" (na smučeh) tudi tokrat zdržala. Ker je bilo na parkirišču prav peklensko mraz (-12), smo se odločili za sončno varianto in jo zlagoma (in čisto prezgodaj, če mene vprašate) mahnili na Planino Pecol in od tam proti Škrbini nad Cijanerico. Malce smo se čudili, ker ni bilo prav veliko turnih smučarjev, glede na to, da je to skoraj edini sneg tam naokrog. Uganka je bila razvozljana kasneje - pametni Italijani lepo zjutraj najprej popapajo brušketo, pa popijejo kapučinček, potem pa se lepo počasi in v miru odpravijo na hrib. Mi neučakanci pa dirjamo gor sred noči ob pol devetih....
No ampak glede na temperaturo, je bilo popoldne popolnoma enako trdo kot dopoldne. Smuka ni bila ravno neznansko uživaška, je pa bila (kar je v teh časih velik uspeh) in dan je bil lep, družba je bila odlična in to je najpomembneje.

In odpujsali so proti planini

Planina Pecol

Na planini

Proti Škrbini

Fino se jim je mudilo

Ko dobim nove dile, me noben ne ustavi več

Škrbina na vidiku

Škrbina nad Cjanarco

Martinčkanje na soncu, v senci pa - 8

Trdo je praskal tale

Pogled na drugo stran

Popoldanski naval

En hribček bom kupil ....

Dobbro trrdo, je po slovensko rekel en Italijan

Prehod na planino

Vinko v akciji

Krasen smuški svet, samo snega manjka

Pecol arrividerci