SZ greben v Kokrski Kočni
Želja je v meni že dolgo tlela. Kako da ne, če pa gre za najdaljši greben v Grintovcih. Tura sodi med presežnike in jo priporočam zlasti tistim, ki se radi potikajo po brezpotjih iskaje najnaravnejših prehodov. Tura je kot nalašč primerna za jesenski čas in ni mi žal, da sva se jo z Grego lotila prav sedaj, ko je v gorah že pošteno mrzlo, ko ti nič več ne diši, da bi božal tiste majhne mrzle oprimke. Tovrstno grebensko prečenje pa ni čisto lahko. Prle je v svoji knjigi Grebeni zapisal tale stavek: »...v obeh primerih je potrebna (zaželjena) vrv in soplezalec, razen če si zelo dober (neumen). Jaz sem že bil, ne vem pa, ali prvo ali drugo.« No, z Grego sva k stvari pristopila resno, torej sva vzela vrv, malo kovačije, cepin s kladivom, ki se je izkazal za zelo koristnega, derez pa nisva vzela in odločila sva se prav. Da res ni bilo dolgčas nama je greben začinil še poprhan sneg , kljub temu sva bila zelo hitra, predvsem pa zgodna. V 1h sva dosegla Veliki vrh, kjer je začetek prečenja. 5h sva potrebovala za prečenje grebena ter sam pristop na vrh Kokrske Kočne. Tako sva se ob 13.00 uri že sončila na vrhu. Sestopila sva v Dolce mimo Bivaka v Kočni in nadaljevala po brezpotju do Suhadolnika skupaj z še enim parom, ki naju je z avtom zategnil nazaj do najinega izhodišča. Oba sva bila mnenja, da je bil to super dan in zelo, zelo lepa tura.
Zgodaj zjutraj, sončka še ni bilo!
Hmm. Gledala sva, a bo to šlo - zgledalo je, da je teren kar močno poprhan s snegom.
A sva se odločila, da poskusiva in ni nama bilo žal.
Na začetku je greben lahek.
Hodiš, premaguješ višino, iščeš najlažje prehode.
Potem malo fajtaš čez ruševje, ki je ponekod celo požagano.
Z višino se ruševje umika, greben pa postaja zahtevnejši.
Razgledi pa so bili zelo, zelo lepi.
Greben je bil pretežni del dneva v senci, jasno, če pa je SZ!
Greben je ponekod oster in izpostavljen.
Poprhan sneg pa nama je še dodatno začinil tole grebensko prečenje.
Prvo mesto, kjer sva "vrgla" štrik. Skratka trčiš na velikega žandarja oz. na velik grebenski stolp, ki ti zapira pot naprej. Varovanje zelo, zelo priporočljivo, ker je teren zelo izpostavljen.
To premagava. Grega še izbije klin in...
...greva dalje po...
zasneženem grebenu.
Visoko gori naju doseže sonček oz. ga kar midva doseževa.
Pogled nazaj. Sva že daleč.
Preda nama pa grebena še zdaleč ni konec.
V grebenu je kar nekaj mest, ki imajo svoje ime (Kljuka, Oltarji, Na Križu).
Na sliki so Oltarji. Ključni del prečenja. Midva sva jih lepo obšla.
Sledilo je le še lažje plezanje in iskaje najlažjih prehodov.
Grega
Moji gojzarji...
Rineva naprej.
In doseževa vršni del grebena.
Vrh se nama še malo izmika.
A ne za dolgo!
Sicer je greben mestoma kar močno krušljiv. Ključna mesta pa so čvrsta.
Tu se lepo vidi vrh Kokrske Kočne, 2475m.
V dolini pa megla!
Še malo po grebenski rezi.
Srečava indijanca Grego in
njegovo orožje.
Na vrhu.
Pogled na Jezersko Kočno.
Na vrhu sva še urejala logistiko, saj sva sklenila, da se ne bova vračala po isti poti.
Na sliki: Grintovec, v daljavi levo pa Dolgi hrbet in Skuta.
Sestop čez Dolce.
Grintovec.
Bivak v Kočni.
Grintovec