V troje je najlepše ...
Debela peč je iz pokljuške strani simpatična vzpetina s travico na vrhu in krasnim razgledom daleč naokrog. Včasih sem na vrhu s strahom gledala čez rob njene ne tako simpatične severne stene in si govorila, da je še dobro, da me taki podvigi ne mikajo ...
Po poštenem zajtrku zarečenega kruha, ko je bilo na Pokljuki 6 stopinj, pa sem se v sredo znašla na Gorjah in s cmokom v grlu ter mravljinci v kolenih čakala gospoda ravnatelja, da me odpelje na moj prvi alpinistični vzpon na to isto 500 metrsko steno.
Trema? O, pa še kako! Še posebej, ker je bilo to prvič, ampak je Miha namesto šnopca (ki baje pomaga v takih situacijah), s seboj pripeljal raje Tanjo, ki je ves čas preganjala moje mračne misli, tako da sva nekajkrat celo ?preglasili? Mihatove ...
Družba je bila sijajna, smer pa fina in kar dolga za prvič, najboljša pa je verjetno zadnja zajeda, k je po Mihatovih besedah ?taka frikovska?.
Od višine se kr mal zvrti ...
Mihatov pogled je smrtno resen ...
Moj pa sam mal prestrašen...
Ampak, ni kej ne zaupat Mihcu ... Če vsaj malo velja, da človeka sodijo po frendih, ki so za razliko od frendic vsaj barvno usklajeni ...
Ampak vseeno: \"Dol ne gledam!\"
Sonček se nas je izogibal ...
Ampak ni bilo mraz, ker je Miha kar letel po steni in je bila štrikarija svojevrsten napor ...
Tanja ga tudi pošiba naprej ...
Jst pa malo bolj počasi 
Mal poziranja ...
Še fotografinjo poslikat ...
Predhodna naveza (še več Mihatovih frendov) nad detajlom - kaminom ... fuj ...
\"Pa dej Tajka no, kamini so pa res tok d best!\"
\"#@$%/!!!!!\"
\"A si še zmeri ne upaš dol pogledat?\"
In končno ...Vrh ... Neprecenljiv občutek ...
Miha sipo dolgem času malo stran od babjega čvekanja že ogleduje naslednji cilj ...
In potem nastopi višinska amnezija, ko pozabiš na vse muke, odmrle prste in neprijetno asociacijo na zobarja, ko izbijaš kline. Ostaneta le veselje in spomin na enkratno doživetje ... Pa ne, sej bomo še kdaj šli! Ampak, kot je rekel Boško: \"Prve ne pozabiš nikoli!\"