Torek je bil za naju z Buhom en pester dan. In noč.

Najprej sva zjutraj ogrela Laguno z ritjem po snegu na poti proti Peričniku, a se je hitro zataknilo. Težka mrcina je omagala že na prvi klančini, potem pa je pri vožnji nazaj še zdrsnila s snežne kolesnice v mehak sneg in pričelo se je travmatično reševanje vozila. Po enournem izvajanju najrazličnejših manevrov (tudi tistih iz omanskih puščav), sva avto parkirala na spluženem parkirnem prostoru pred ogromnim znakom za prepoved vožnje, ki ga ravno zaradi velikosti z lahkoto spregledaš.
Nadaljevanje je bilo bolj spokojno. Slabe štiri ure sva na smučeh dostopala do bivaka pod Luknjo oz. do vzhodne stene Bovškega Gamsovca, kjer sem imel ogledano linijo vzpona.
S plezanjem sva v megli, ob rahlem sneženju, v dobri/odličnih razmerah nenavezana pričela ob pol enajstih. Varovala sva se v štirih, podaljšanih raztežajih, še najbolj zanimiv pa je bil odsek v zadnjem delu vzpona, po tankem, navpičnem ledu ter miks pod vrhom smeri, zabeljen z intenzivnimi pršnimi plazovi (možen obvoz s prečenjem snežišča v desno).
Na vrhu sva bila ob petih, a razgleda ni bilo. Megla je bila tako gosta, da se Buhu, ki je bil na tem grebenu že trikrat, niti sanjalo ni kje sva, meni pa še manj. Poleg tega je zmrznil še kompas na moji Suunto - Replacing Luck for Luck uri in nama kazal precej fantazijske smeri neba, zato karte nisva mogla natančno »umeriti«. Vmes se je stemnilo, temperatura je resno padla, pihal je močan veter. Sam sem bil v premočeni in zmrznjeni opremi, šklepetajoč z zobmi, z mislimi že pri ritju v snežno globino. Buh je v nemogočih razmerah še vedno upal na sestop, medtem ko sem začel kopati. Povzpel se je na bližnji vrh, se vrnil in me s količino procentov (90) prepričal, da je našel sestop proti Sovatni. Ko sva se nato skupaj prestavila dvesto metrov više, čudeža ni bilo, pot je ostala še naprej skrita v meglo. Na vrhu 2400 m visokega hriba sva tokrat družno zarila v napihan sneg ter v dobrih dveh urah izdolbla udobno votlino. Zavlekla sva se vanjo, zaprla vhod, se pokrila s karto Julijske Alpe – vzhodni del ter s folijo, polizala še vsak enega Hallsa za večerjo, se stisnila ter odtresla novemu jutru naproti…
Jutro je bilo pasje mrzlo ter jasno, razgled z najinega apartmaja na vrhu Bovškega Gamsovca izjemen, a roke preveč pozeble za kakšno resno fotografiranje. V zimski idili sva čez Luknjo sestopila do smuči ter zgodaj popoldan na toplem žvečila prve domače sendviče iz mojstranskega Mercatorja.

Smer: Mezinčkov triumf, V/AI4,M5, 700 m, 6,5 h

Iz luknje

v Luknjo

Mezinčkov triumf

Mezinčkov triumf

Apartmani Erceg/Buh