Silne govorice o domnevno dobrih plezalnih razmerah so naju z Davidom spodbudile, da sva v petek zjutraj za uvod zarila v gosto planiško meglo proti Travniški grapi. Še preden pa sva v grapo pošteno zagazila, sva si privoščila delikatno zmiksan dostop po ledu, skali in navpični travi. V megli sva nato odtavala proti steni, dokler se nama niso praktično na vstopu v grapo vremena zjasnila. In zgodila se je alpska pravljica. Jack bi temu rekel »As good as it gets«, midva pa sva od navdušenja vzklikala. Grapa je bila v celoti zalita, sneg večinoma trd, razgled neverjeten. Navpičen snežno/ledni cug težavnosti okoli petice, je bil en najlepših kar sva jih lezla pri nas. Nazadnje sva napadla še zelo zabaven miks na koncu grape, a mi je ritje po snegu in iskanje prehoda po verjetno napačni strani previsnega balvana sredi raztežaja vzelo preveč časa, motivacije in morda tudi jajc (kar pa verjetno ne drži), David pa je spodaj zmrznil, tako da sva obrnila in izstopila po »normalki« v levo. A sva bila na Vršiču vseeno nagrajena, saj sva poštopala zelo prijaznega kranjskogorskega gostilničarja, ki naju je zategnil nazaj v Planico.