ČAO - West Climb Story

Andrej Erceg | 06.01.2009

West Climb Story

Polnočni pogled na ulice v centru San Francisca ni bil prijeten, pa vendar za ta del »obljubljene dežele« običajen: tavajoči, razpadajoči, samogovoreči, proseči, ležeči, od vseh pozabljeni osebki, so kot že neštetokrat prej, zasedli svoje nočne pozicije. Tudi sam sem svojo pozicijo zasedel, a sem si za razliko od omenjenih »državljanov«, raje privoščil hostel.

Polnočni pogled na rangersko recepcijo pred vhodom v legendarni Camp 4 – walk in campground ni bil prijeten, pa vendar za ta del »obljubljene dežele« v oktobru običajen: camp full, je bilo na površini dobrega kvadratnega metra napisano vsaj petkrat, zraven pa je bilo vsaj še enkrat toliko ceglcov s pravili za goste kempa, ki jim je legalno uspelo vanj vstopit. Ko sem kasneje videl kako ranger ilegalnim nočnim prišlekom, sredi noči sveti z baterijo v oči ter jim grozi z denarno kaznijo, mi je postalo jasno, da policijska država tukaj dobro funkcionira. Spal praktično nisem, sem se pa zato zjutraj registriral prvi.

Ameri za svoje nacionalne parke zgledno skrbijo. Povprečen turist bo Yosemite doživel kot slikovito, človeku prilagojeno divjino, kjer ga bodo kot ovčko vodili od znamenitosti do znamenitosti ter ga pri tem prijazno poučevali in opozarjali. Kakšnih smeti ali bog ne daj plastike, v parku ne bo videl. Blago kupljeno v vaški štacuni, bo prenašal v razkošni papirnati vreči iz recikliranega papirja ter natisnjeno sliko medveda. Z malo sreče, pa bo lahko medvede ali pa recimo kojote, srnjake, rakune…tudi videl.

Nekaj manj ljubeznivosti in komforta pa bo deležen obiskovalec kempa 4. Plezalci so si namreč v letih obiskovanja yosemitske doline uspeli ustvariti status nekakšnih neiztrebljivih plezalnih »podgan«: ne preženejo jih zateženi rangerji, ne prežene jih nizek strandard kempa z enim pravim umivalnikom in nekaj zanemarjenimi sekreti. Zastojnkarstvo postane ne glede na ekonomski status posameznika življenjsko vodilo, male prevarice pri »brezplačnih« kavah, tuših… vsakdanja stvar. Ker je preobrazba v pravovernega štirikaša intenzivna in očitna, bo sebi enake že na daleč prepoznal, prav tako pa ga bodo že na daleč kot atrakcijo prepoznali turisti.

Yosemitska dolina je izjemna. Stene so neverjetne, plezarija izvrstna. Temu primerna je tudi zasedba kempa 4. Plezalci pridejo z vsega sveta, cilj pa je praktično en sam - plezanje. Verjetno se vam samo tukaj lahko zgodi, da boste v enem tednu zamenjali več soplezalcev različnih nacionalnokulturnosocialnoprehranjevalnih porekel, kot prej ali kasneje v celi plezalni karieri. Obstaja tudi velika možnost, da boste srečali drugačne od drugačnih.

Kot rečeno, plezarija je izvrstna in tudi zelo poučna. Predhodno pridobljena plezalna znanja v apnencu, so pri plezanju poči, off widthov, praktično neuporabna, zato je plezalna ponižnost na začetku nujna, preračunavanje ocen v francoske in druge lestvice pa nepriporočljivo. Lahko se vam namreč zgodi, da boste po kakšni preplezani 8b v Miški, razžaljeni in ponižani obračali v yosemitski 5.8 (5b).

Po zajtrku in kavi, po štopanju in steni, po plezanju in sestopu, po večerji in ognju, po iPod touchu in mailih, po spanju in jutru, po slabem mesecu v avto in v Indian Creek. Rdeči peščenjak sredi utahške puščave. Pravilne, vertikalne poke, primerne tudi za izbirčne plazilce. Bile so tako dobre, da sem na štantu skoraj izdihnil.

Ante, Miha, Marko I. in II., Luka, Alen, Ben, Peter & ostala co., so mi tako ali drugače širili tudi plezalno obzorje. Hvala!