Pri iskanju naslednje ture se poskušam držat sledečih kriterijev:
1) Smer naj bo nabita s klini in orientacijsko nezahtevna.
2) Ravno dovolj težka in dolga, da mi še prinese točke za naslednji čin.
3) Po možnosti naj pride s soplezalcem, ki jo je že plezal.

Zato je bralcu lahko jasno, da se je bilo praktično nemogoče upreti Matičevim navdušenim pričevanjem o Smeri Debelakove - petstometrski štirici, ki naj bi jo z mentorjem Tadejem preletela v manj kot štirih urah. Predstavljal sem si položne, mogoče malo šodraste police, po katerih se bova sprehodila do vrha. Če že, me je skrbelo, da mi zaradi soplezalčevega vodstva ne bo več štela za napredovanje po alpinistični piramidi. Izkazalo pa se je, da je imel glede smeri nič manj kot popolno amnezijo. V steni sva prebila 12 ur zaokroženo navzdol. To je najina zgodba:
Iz Ljubljane štartava ob petih. Glede na opis ture že skoraj predlagam, da bi lahko tokrat spala še kakšno uro dlje, a se na srečo ugriznem v jezik, kar naju na koncu reši gotove astro folije. Kljub oznaki da zgoraj ni več prostora, pogumno zarineva na prelaz, kjer potencialne kršitelje od parkiranja že odvrača policijski avto. Dovolj je strašen, da obrneva, a najdeva še zadnje prosto mesto na zadnji serpentini. Tik ob začetku poti. Dostop tudi ni tako grozen, kot pravijo nekateri opisi. Steza je v relativno dobrem stanju, je pa lep čas izpostavljena. Počasi in zbrano. Tako brez težav prideva do začetka smeri - očitne rampice pod nišo.
Gladko pa gre samo prvi raztežaj. Štantov je v smeri toliko, da človeka naravnost silijo v polovične cuge, klinov pa ravno premalo, da bi nama jasno kazali pot. Če bi imel en evro za vsak “dej poglej na mobi, moj je v ruzaku”, bi šla lahko po smeri v Mcdonalds. Kar sva tudi storila. Prvi detajl - tehničen vstop v zajedo po beli plošči - stisne Matic, naslednjega - po veliki položni rampi - zato prevzamem jaz.
V steni sva čisto sama, zato se nekoliko manj obremenjujeva s padajočim kamenjem. Vseeno pa se nekajkrat prilepim na steno ob žvižgu hitrega projektila, ki pa začuda vijuga po zraku. Ogledat si naju je prišel planinski hudournik. A tudi na tem skrajnem koncu sveta žal nisva deležna čiste tišine. Ovčkam, ki na osojnem pobočju pod Mojstrovkama žvečijo še zadnje šope sočne travice, bi težko zameril navdušeno blejanje. Manj prizanesljiv sem do turistov, ki se prav nespodobno krohotajo iz Slemenove špice. Ravno ko s tresočo roko zabijam klin.
V takšni situaciji sem se namreč znašel pred drugim detajlom, takoj po prečenju velike rampe, ko sem namesto desno zavil levo čez podrte in vedno bolj strme plate. Lahko bi krivil soplezalca, ki na moje vedno bolj obupane “a misliš, da je tle prav” ni dajal uporabnih odgovorov, ali pa serijo vedno bolj obupno zabitih klinov, ki so me zvabili na kriva pota. A na koncu se je bilo pač treba rešit iz zagate. Nekako sem se le spravil do štanta - očitno namenjenega abzajlom, zabil dodaten klin in se spustil.
Matica po te drami - baje me ni bilo dve uri - že pošteno žuli pas, zato se prestaviva nižje na široko polico, da pomiriva moje živce in osveživa bojni plan. Tam sediva na štriku, tiho žvečiva vsak svoj sendvič in razmišljava, kaj nama je storiti. Namignem na možnost abzajla, a me Matic na srečo ustavi. Spust čez šodraste police bi bil narvnost samomorilski. Na koncu le skleneva, da ima dan še kar nekaj ur in če je uspelo Miri, bo pa še nama. Če bi bolj pozorno poslušala v šoli za ČAOte, bi se spomnila, da je napisala knjigo z naslovom Tehnika plezanja.
Počasi se spet spravim v plezalno razpoloženje in zarinem. Tokrat v desno. Iz police res opazim prvi klin in za njim še enega. Prav sva! Tudi ta detajl zahteva nekaj zbranosti, prav toliko zaradi delikatnega plezanja kot zaradi dejstva, da bi odkrušena skala letela naravnost na soplezalca. Vse drži! In sva čez.
Ker so adrenalinske zaloge že davno pošle, naju slavna prečka prav nič ne gane, a zadnji detajl smeri me vseeno dobi nepripravljenega. Tako pokončnega skoka si v štirici nisem predstavljal. Posebej vredno občudovanja, ker je Debelakova smer splezala leta 1932. Preden si je človeštvo izmislilo gumijaste podplate in baje tudi brez zdaj ključnega zagozdenega rogla, na katerega se vsi veselo obešamo. Nekako pa je vmes še zabila kline. Zaradi teh se dandanes lahko hvalimo, da smo smer splezali “na prosto”. O problematiki “prostega” plezanja v alpinizmu bo več povedanega v kakšnem prihodnjem prispevku.
Od tu naprej sledi lažji teren, ki mi ga je Matic pred vzponom opisoval s samimi superlativi, resnica pa je tudi tokrat drugačna. Miheličeve “Dolomitske šalce” so v resnici srednje dobro pritrjene luske. Jaz jih bolj božam kot grabim. Mogoče pa ravno to naredi plezanje zanimivo.
A finiš tudi mene ne pusti hladnega. Po izhodu iz grape me obsije večerna svetloba in končno dobim občutek, da se bova le izvila iz smeri. Plezanje postane bolj sproščeno. Celo klini se zdijo manj narazen. Ko sedim na štantu, opazujem sonce, ki se počasi spušča za mogočni Mangart. Na gladkih stenah Mojstrovke riše silhueti dveh plezalcev, povezanih z vrvico, ki ločuje življenje od smrti. Matic na srečo ostane bolj priseben. Potegne do vrha in “podri!” signalizira kar vriskanjem.
Ko obsediva na platoju Velike Mojstrovke, se prej topla oranžna že preliva v hladne odtenke večera. Vrhovi se raztezajo dokoder seže pogled, popolna tišina pa daje vtis, da sva sama na svetu. Nočem domov, a bo treba, saj sva tu le gosta.
Ker pa se povratek v deželo pločevine kar vleče, se spomnim te stare rime:

Če bi radi ohranili še zadnje koščke divjin,
da za nami ostane dober spomin,
bo treba spet dostopat iz dolin.

Mira Marko Debelak 1948. Mogoče.

Za naju bi to pomenilo resen razmislek o primernosti ture. Marsikateri občudovalec macesnov bi se verjetno zadovoljil s smrekami nižje v dolini. Hudournik pa bi ob veličastnih stenah Mojstrovke švigal v miru. Tudi brez obiskovalcev.

V NUKu še hranijo kak izvod.

Katastrofa.

Mogočni Mangart.

Jest.

Matic zatika jebice ob sončnem zahodu.

Midva.

Planinski hudournik

Planinski hudournik je ptica skalnih gorovij. Zaradi majhnih stopal zelo težko hodi. Ker ima vse štiri prste obrnjene naprej, ne pristaja na vodoravni podlagi, temveč na strmih stenah. Gnezdi v skalnih razpokah previsnih sten in spodmolov (V+ ali več). Jeseni se seli v tropsko Afriko in Indijo, kjer prezimuje. Prehranjuje se večinoma z žuželkami, ki jih lovi v bliskovitem letu.

Zanimivost, če vam še ni dovolj: Planinski hudournik v letu doseže tudi do 200 km/h.

vir:https://www.triglavskazakladnica.si/sl/vsebine/podrobnosti-vsebine/7/biotska-pestrost-triglavskega-narodnega-parka.html

komentar je bil izbrisan

komentar je bil izbrisan

Miha Kitek, 01.09.2026, 15:38
Avantura šteje! Bravo bojevnika zlate generacije ❤️

Gašper Korošec, 01.09.2026, 15:43
Po opisu sodeč bi prej rekel, da ste se borila z kako izvenzemeljsko pošastjo, kot pa plezala. Vseeno bravo 🤛

Matic Gole, 01.09.2026, 16:03
Super družba in plezanje. Vrhunski dan. 💪