Zelenica, again:)
Sreda je. Tečajniki smo končno uspeli posušiti opremo, ter si povrniti moči od preteklega vikenda, ko zacinglja telefon. Med obvestili se pojavi mail našega ravnatelja, ki v okrajšani verziji zveni približno takole:
"Živjo, v soboto imate Zimski izpit. Dobimo se ob 8h, pred kočo na Zelenici. Lp, ravnatelj"
Pa ne spet ta Zelenica, je prva misel, ki švigne skozi glavo. A nas niso še par dni nazaj razveseljevali z novico, da bodo izpiti morda na Vršiču? No kakorkoli, izgleda da se bomo spet imeli možnost pogreti s čili medico
V preostalih dneh prebiramo alpiročnik in v mislih vadimo manevre, da bomo ready za izpit.
Eni torej v soboto hitimo na zelenico, drugi pa so se tja premišljeno odpravili že dan prej. Čeprav je odjuga v spodnjem delu pobrala precej snega, smo zaradi konstantnega naletavanja snega deležni pravega zimskega ambienta (kar seveda pritiče zimskim izpitom
).
Ob obvezni jutranji kavi je še čas da na hitro kaj ponovimo, nato pa že sledi akcija. Ko nam ravnatelj razloži sistem prehajanja med točkami, vsi polni znanja hitimo na postaje, ki so nam bile dodeljene, le nekaj “srečnežev” mora počakati v koči, saj je več navez kot postaj.
Z mojo navezo se najprej ustaviva pri Gašperju – plazovi in prerez snežne podlage. Še dobro, da sem si priskrbel vrvico za izvajanje ECT metode, saj mi ni koristila popolnoma nič. Po 40cm žal ni šlo več v globino, kriva je bila ledena plast. Gašper se samo nasmeji, ker točno ve kaj sledi – odkopati bom moral okrog in okrog Kasneje opazim, da nisem bil edini, ki je imel to “srečo” in se takoj počutim malenkost bolje.
Tadej je preveril kakšna je naša suverenost uporabe derez in cepinov. Drča sicer ni dobro delovala, saj se je novozapadli sneg konstantno nabiral, vendar smo vseeno uspešno pokazali, da v primeru zdrsa ne bi ubrali bližnjice v dolino. Če pa si imel srečo, ti je po opravljeni postaji dal tudi kakšno kislco, ki jih je pred mrazom skrbno čuval pod jakno.
Iskreno upam, da se je Tilen že uspel posušiti in ogreti, saj se tako natančno preverjal gibanje naveze, da sploh ni imel časa priti v kočo na čaj. Sicer nas med izvajanjem manevra ni veliko motil s komentarji, razen ko je bilo to res potrebno. Smo pa brez besed ostali mi, ko smo preverili koliko dejansko zdržijo naša sidrišča.
Vsem pa je po mojem mnenju ostala v spominu prav lavinska postaja. TDV in Peter sta se še posebej potrudila, da sta uprizorila kar se da realne situacije iskanja zasutih v plazu (gozd smo prečesali po dolgem ni po čez)Eni bolj uspešni, drugi manj, pri nekaterih pa je bila še celo žolna pod takim stresom, da ni želela sodelovati. Nekaj srečnežev je po malici dobilo priložnost, da se še enkrat pokažejo na terenu in izpilijo iskanje do želenega nivoja.
Ob hladnem pivu, topli joti in čokoladi smo se nato vsi nagnetli okrog ene mize in razpravljali o prigodah preteklega dne, pri tem pa ves čas z enim ušesom lovili, če slučajno ujamemo kakšen komentar mentorjev - seveda neuspešno. Nekaterim je čokolada hitro prijela, zato smo morali nazaj ven na sneg. Na srečo imajo na zelenici tudi snežne “tricikle na smučeh”, zato se je kot nalašč ponudila priložnost, da izdelamo skakalnico in se pomerimo kdo skoči dlje (še celo TDV si je upal skočiti). Noge in roke so na srečo ostale cele
Na koncu lahko verjetno v imenu vseh tečajnikov povzamem, da smo bili v bistvu veseli da smo bili na Zelenici – tako smo se lahko vsaj greli na toplem med čakanjem na novo točko. Ni pa šlo brez vmesnih prijateljskih napotkov, na kaj je potrebno biti še posebej pozoren pri posameznem delu izpita.
Na tem mestu pa gre zahvala vsem mentorjem (Gašperju, Tadeju B., Tilnu K., TDV-ju ter Petru), ki so požrtvovalno preživeli veliko časa na snegu, da smo lahko v celoti pokazali naše pridobljeno znanje. Zavedamo se, da se šele sedaj začne pravo učenje in nabiranje izkušenj, zato bomo veseli vsakršnega nasveta.
Sami nasmejani obrazi
Predn pride nazaj hitr sam še tole pogledam na plonkič
Premočen ravnatelj
Pod budnim očesom Tilna
