Zimski tečajniški vikend na Zelenici
Za vikend 17. 1.-18. 1. 2026, nam je bil tečajnikom omogočen vikend zabave in plesa na Zelenici ... ko bi vsaj. Čakalo nas je trdo delo, vaja in še enkrat vaja, pod budnimi očesi mentorjev, ki nam niso dopuščali površnosti in ležernosti. V očeh se jim je videl žar in ponos ob pogledu na tečajnike, ki so imeli pred sabo jasen cilj, postati alpinist. Vendar ne bi preveč o tem ... do tja je še dolga pot, polna treninga, napornih vzponov in tepeža z vrvjo po riti.
Dan smo začeli ob zgodnji uri, ob uri, ki ji je redko kateri plebejec kos. Vendar mi nismo navadni plebejci, ampak tečajniki zlate generacije, o kateri se bodo pisale pesmi, verjetno sicer predvsem v bolj obskurnih kotih Črnuške kotline. Po vzponu na Zelenico in vprašanju oskrbnika »A ti pa spet tle?« smo se razdelili v skupine in se odpravili na naše vaje, ki so jih pripravili izkušeni mentorji ČAO. Maja Grgič nam je pokazala, kako se v snegu pravilno varuje in izdela sidrišče, ravnatelj in načelnik sta nam družno pokazala, kako se izdela prerez in testira snežno podlago z ECT metodo, TDV nam je predstavil pravilno uporabo žolne in sondiranja, Boris pa za hribom, kako se pravilno izkoplje zasutega v plazu. Ne pozabimo pa tudi Primoža Sedeja, ki nam je predstavil pravilen način hoje z drezami in ustavljanja s cepinom. Razmere res niso bile najboljše za zimske vaje saj snega ni bilo ravno veliko, kljub temu so se mentorji izkazali in našli mesta, kjer je bilo možno izvesti vaje.
Dan je v delovni vnemi prehitro minil in kmalu je prišel večer in prvi del predavanja, ki ga je izvedel gorski vodnik Rok Zalokar v okviru plazovne delavnice, ki je prav tako potekala ta vikend in katere se je udeležilo veliko število ČAO-tov. Po obilni večerji, ki jo je glede na število lačnih ust in utrujenih teles pričakovano zmanjkalo, je sledil še drugi del predavanja, potem smo se pa vsaj tečajniki kaj hitro odpravili v postelje, saj nas je zjutraj čakal vzpon na Begunjščico.
Po jutranjem zajtrku smo se ob spremstvu ravnatelja, Tomija in Tilna v gosjem redu bliskovito vzpeli po centralni grapi, se preko manjšega skoka, varno zavarovani z vrvjo, vzpeli na vetrovni vrh, napravili obvezno skupinsko fotko, se spustili po Šentancu in še enkrat naskočili vrh po sosednji grapi. Zatem je sledil še spust do koče, kjer pa nas je ponovno pričakalo gostoljubje osebja Zeleniške koče, ki so nam ponudili nadvse okusen makaronflajš.
S prijetnimi spomini in novim znanjem smo se odpravili v dolino, ne vedoč, da se bomo prav na tej lokaciji čez en teden ponovno srečali.
Zahvala gre vsem mentorjem in oskrbnikom koče na Zelenici.
Skupinska na vrhu.
Tud film smo posnel. Pride v kino čez nekaj let.
Odlično, ob branju sem čutil kot da mi besedilo pojejo valkire.