Sreda, 25.06.2025.

Ob 3:30 budilka zvoni. Prva misel je "Kaj je tega treba sej je praznik". Aja. Ang Phu v Debeli peči s Primožem. Woooo. Akcija.

Na Vodicah se dobimo ob 4h in hitro namečem stvari v Primožev avto. Seveda v svojem pozabim palice, kar pa me na dostopu presenetljivo ne ovira preveč. Pod steno prideva v zložnem tempu medtem ko imava izjemne pogleda na gore, ki se kažejo v prebujajočem dnevu. Pod steno najdeva dostop do najine smeri kjer poplezavava vedno višje in se sprašujeva ali greva prav. Tik pod začetkom smeri se nama pogled odpre in jasno je da sva prišla točno do vstopa. Prvo dvojko poplezava kar nenavezana in najdeva super štant za začetek smeri. Kamenček določi, da najprej pleza Primož meni pa potem pripada detajl. "Uf, upam da bo šlo" si mislim in za Primožem plezam prvi raztežaj. Previs zgleda kar konkreten zato malo kalkuliram ali bi vzel tavelikega frenda ali raje ne. Primož me prepriča, da ga bom že kam vtaknil. In kako prav je imal. Kmalu nad štantom malo nad prvim klinom glava hoče pomiritev. Moder frend kar pade v poko in glava je pomirjena. Še nakaj trenutkov, da se nadiham in že nadaljujem do boljše pavze. Sledi drugi previsek in prestop ven ter še malo višje naprej štant. Primož hitro pripleza za mano in že gledava kam naprej. Zajeda je očitna tako da vsaj navigacija ni težka. So pa zato nekateri gibi težji kot bi jih pričakoval v V+. Prisopiham do Primoža kjer si izmenjava opremo, pogledava skico in se strinjava da je po prečki teren verjetno malo lažji. Začnem prečko plate, ki je še kar zahtevna za glavo. Grifi niso najboljsi, stopi pa še malo slabši. Klin, klin, frend in že sem na šalcah in lepši polički. Samo še prečim proti levi in sem v kaminu, ki izgleda lepo razčlenjen. Še en klin. Malo nizko zabit zato dam kmalu še frenda malo nad glavo. Še dve šalci in potem iščem nove grife levo ven iz plate. Prsti začutijo stransko šalco, ki se zdi dobra za stabilizacijo. Popravim noge in grem. Šalca se spremeni v luknjo v steni mene pa obrne in podležem gravitaciji. Polička 4m nižje poskrbi za prvi ponovni stik s steno jaz pa grem še kakšne 3m naprej proti dolini preden me štrik ustavi.

Nekaj ni vredu, nekaj visi iz noge. Rama čudno boli. Gledam. "Oo neeee". Stopalo visi iz noge. Kr slabo. Primož me sprašuje če sem ok. "Ne, nisem. Klič GRS, kar takoj prosm". Primož zavaruje štant, me aretira in sprašuje če sem še z njim. "Ja, ja, evo me. Ti me sam ne spustit". Od šoka se mi malo vrti. Švic mi teče skor tolk k kri, leva rama je spahnjena in roka neuporabna. Razmisljam. Diham. "Nc, povit se ne morem." Prusik okoli kolena bo moral mal pomagat. Primož skrbi, da sem še komunikativen in sprašuje kaj bi naredil. Odločiva se, da počakava helikopter. 45 minut mi mine kot da jih je 15. Verjetno 15 najdaljših minut v življenju. Helikopter pride in si ogleduje steno, nato pa odide v dolino. "Joj. Pa ne da bo klasično reševanje" pomislim. Noga še kar binglja in kaplja. Druga pa je čisto neodzivna zaradi visenja v pasu. Kot kakšna ogromna salama obešena na pasu. Helikopter se vrne in obletava steno. "A bo? Upam da bo." si recem. In res se počasi približa in lebdi prav nad mano. Gor ne gledam zaradi vetra, da nebi kakšen kamen v obraz še poslabšal situacije. Zagledam ga. Reševalca na zajli. Presrečen. Najprej gre k Primožu. "Kaj pa je zdej to? A nisem jst prioriteta?" Pri Primožu reševalec hitro preveri štant in situacijo. Primož je uredil bomba štant in reševalec je z nekaj vrtoglavimi manevri že pri meni. Medtem ko me pripenja se zmeniva kaj mi je in že naju vitel malo dvigne. Potegne naju po steni, Sk, in štrik ki je tisti dan definiral navezo je prerezan. Varno pripet na reševalca sem presrečen. Objemam ga in mu jokam na ramo. Potegnejo me v helikopter in reševalec drži moja dva dela noge v svojih rokah. Jaz pa gledam kako rdeč potoček po tleh helikopterja sili proti odprtim vratom. Helikopter se med spuščanjem bolj trese kot bi pričakoval, resevalec pa mi nogo konstantno drži v položaju ki najmanj boli. Če bi bila situacija drugacna bi zagotovo bolj podrobno pregledal notranjost helikopterja tako pa sem samo vesel ko pristanemo na sončnem travniku in mi v usta porinejo zeleno piščalko proti bolečinam. "Na, tole dihej". Pomaga takoj. Tako da se ne sekiram preveč in se mi malo vrti. Cuknejo me ven na lep sončen travnik jaz pa probam sledit navodilom iz leve in desne. Zaprem oči in nekaj minut uživam na mehki travi. "No, tole pa ni tok bed" si mislim. Obvestijo me, da me morajo naložit nazaj v helikopter in gremo naprej. Dvignem pogled in vidim Primoža, ki čepi nekaj metrov stran v travi ter skrbi, da ne odpihne opreme. Nasmejan je. Verjetno zato ker je raven travnik neskončno bolj udoben kot navpična stena. To mi je všeč, me pomiri. Stisnem mu en "thumbs up" in že me vlečejo nazaj v helikopter. "Kam gremo?" vprašam. "Jesenice" dobim odgovor. Kmalu pristanemo na strehi in me predajo v oskrbo osebja jeseniške bolnišnice. Kmalu me cel kup medicinskega osebja pregleduje, obdeluje, sprašuje. Hvaležen sem, da se ukvarjajo z mano. Pa naj še kdo reče, da ljudje v zdravstvu niso res super. Angeli, v taki situaciji. Ramo probajo spravit nazaj na nejno mesto ampak očitno sem preveč treniral na stenci in mišice držijo kot beton. Nogo fiksirajo in že pripravljajo na operacijo. Podpišem par papirjev in gremo v akcijo. No jaz sem samo ležal in kaj kmalu tudi zaspal. Ko se zbudim imam občutek da bo treba na šiht. Hitro pa dojamem da "na zalost" po tokratnem bujenju ne bo treba. Z nekaj novega železja, ki štrli iz noge ter ramo na svojem mestu me odpeljejo na oddelek kjer spišem tele misli.

Dolga bo....

Dan se dela.

Malica prav na poti.

Kaj je lepš?

Evo jo.

Tukaj gor greva.

V dolini je že dan.

Primož nadaljuje po lepi zajedi.

Klasičen butt-shot v detajlu.

Spiderman.

Začasni rezultat.