ČAO - Prvomajsko plezanje

Ana Štritof | 21.05.2023

Prvomajsko plezanje

Ko smo začeli slutiti, da nas zima počasi zapušča, so začele padati ideje kje bomo plezali za 1.maja. Letos so nam bili dnevi praznikov kar naklonjeni, zato smo se odločili, da ne gremo samo na kratek plezalni oddih, ampak na prave počitnice. Za 5 dni dopusta (jaz še ne vem kaj je to pomeni) so prijatelji delavci dobili 11 užitkarskih dni. Vsak je prišel s svojimi plezalnimi cilji, vsi pa z željo po počitku in sproščenemu življenju. Tako smo se odpravili s tremi enoprostorci opremljenimi za spanje in kuhanje. Kangooja sta zastopala Nika T. in Gašper B., rdečega Caddyja Nal in jaz, sivega pa zadnji parček(hec) Tomaž P. in Miha H. Naše največje skrbi so bile kakšno bo vreme, kje bomo lahko napolnili zaloge vode, ali smo danes že preveč pojedli, a bo mokra skala...no Gašperjeve skrbi so postale na sredini potovanja malo večje, saj so ga napadle "tujerodne" bakterije ali virusi. S plezalnega vidika je naše potovanje izgledalo nekako takole:

1.dan- prispeli smo v Banja Luko, vsak s svojim tempom, okopali smo se v naravnih toplicah, zvečer pa sestavili plan za plezanje v Kanjonu Tijesno.

2.dan- Miha in Tomaž sta iskala sektor Slalom, kjer naj bi frikala, na koncu sta se znašla na koncu večraztežajke Knackwurst 6a+ in nam pomahala na sosedni greben, kjer sva midva z Nalom splezala I lost a blue shoe 6a, Nika in Gašper pa Pinocchio 5c. Srečali smo se tudi z Janom in Ano.

3.dan- Bosna nam je zadogajala, skala huda, opremljeno še bolš, gremo še! V vlakcu smo se podali parčki v Knackwurst, kjer sva midva prilezla do konca 3. raztežaja, tam pa sem vrgla dol plezalko, saj se mi ni dalo več plezati (baje), Nika in Gašper pa sta naju zapustila raztežaj nižje. Na koncu smo se skupaj znašli pod smerjo. Tomaž in Miha sta se pa dobr napela in splezala Dr. Romboss and Mr. Chucho Mucho 6b. Dan smo zaključili s frikanjem v Kamenem mostu- vav narava!

4.dan- prišlo je napovedano slabo vreme, tako da nismo nič plezali razen po »bolderci« v Pecki. Smo pa odkrili nekaj bosanskih biserov in kot se spodobi zakurili ogenj za 1.maj.

5.dan- Peckaaaa! Res hudo plezališče. Srečali smo kar nekaj čaotov…cela Slovenija je bila v Pecki. Plezališče je znano po luknicah različnih velikosti in globin- navija. Ocene so pa hmm, vsaj to kar sva plezala s Tomažem, se nama je zdelo kr težko. Se še vrnemo. Cela dolina je vajb, narava, plac za spanje, ljudje.

6.dan- Spet dež, znači šetnja po Sarajevu. Tako ali tako smo »rabili restiča« . Z Nalom sva spala na razgledni točki nad Sarajevom, čisti mir in čudovit pogled na Jahorino in mesto spodaj.

7.dan- Nekam kislo vreme, ampak dokler ne dežuje bomo plezali. Odpravili smo se v plezališče Bukovik nad Sarajevom, na višini 1200m. Toplo ni bilo, so pa smerce lepo zagrele. Spet eno čudovito plezališče, po stilu plezanja popolno nasprotje od Pecke.

8.dan- (še kdo vztraja z branjem? ) Potujemo proti jugu, skozi kanjon Neretve. Parkiramo pod plezališčem in Tomaž začne kar skakat. Kdo pa ne bi, pogledi med vožnjo so bili res filmski in plezalna domišljija je začela delat. Plezali smo v plezališču Drežnica, verjetno plezališče z najtežjimi ocenami, kjer smo kadarkoli plezali. Drugače skala odpiljena, smerce lepe, več različnih tipov smeri (previs, kamini, poke, vertikalne plate…), samo ne glej ocen. Plezališče je izredno lepo: pogled na modro Neretvo, na visoke hribe s snegom okoli, travniki na katerih bi lahko spal, vklesan zgodovinski zapis v skalo, vse skupaj deluje kar malo mistično. Vrnemo se po Tunnel of love 😉.

9.dan- Še preden smo se zares odločili za Bosno je Gašper poslal v skupino posnetek plezanja v sektorju Rebro, da se »napalimo«. No končno je prišel dan za to Rebro. To je bil tudi Gašperjev veliki povratek, saj se je po 3 dneh skoraj brez hrane odločil, da bo šel z nami do tja. 2h dostopa po kanjonu, kjer je speljana ferata, nato po soncu s težkim ruzakom- svaka čast Gap (pol je še plezu). Rebro na eni strani platasto, na drugi pokončno, nekje previsno, na eni strani sončno, na drugi senčno…Zame najlepše plezališče.

10. in 11.dan- Gašper in Nika se po zajtrku odpravita domov. Mi pa iz Mostarja do izliva Neretve, še zadnji bosanski bureki, prehod nazaj v EU (seveda ne brez malih komplikacij), kopanje v morju in spanje nad Omišem. Kulturni šok za naše denarnice in sprejemanje, da je dopusta konec…ampak ne brez plezanja v Omišu! Gremo v steno Ilinac, ker nas nanjo vežejo lepi spomini iz konca marca. Nal in Miha se podata v Rambota, s Tomažem pa kapitulirava in ne spoznava skrivnosti Cetinje, kot je to obljubljala smer (verjetno kdaj drugič).

Na koncu smo se vsi strinjali, da se še vrnemo v Bosno, saj nas je čisto očarala s svojo naravo in prijaznimi ljudmi. Ugotavljam, da plezalskih slik ni veliko, zgleda smo v plezališčih več plezali, kot slikali.

Hvala Bosna in družba, še kdaj! Volim