PREČENJE PECE – SMUK Z LUŽ V MEŽICO
»V Mežici, da je 45 cm snega?« sem dvomil v informacije o debelini snežne odeje v krajih po Sloveniji. Šele ko sem se na večer pripeljal na Koroško, sem pričel verjeti, da nas je končno obiskala tista prava zima, o kateri so nam vrsto let pripovedovali naši starejši … Že od nekdaj pa so me najbolj navduševale zimske zgodbe, ki so se važile z »bilo je toliko snega, da smo se prismučali prav do podna …«.
Brata Gašper in Matej sta soboto preživela že obdana s pršičem v strmih gozdovih na severni strani Uršlje gore, medtem ko sem bil sam na ''turnem dvojnem zmenku'' na jezerskem Golem vrhu. Za nedeljo sem si tudi sam močno želel snežne dogodivščine na Koroškem in slučajno je tako naneslo, da smo se pri starih starših na Prevaljah znašli trije bratje … in vsi brez svojih deklet! Za nameček se je napovedoval tudi vremensko prekrasen dan in hitro je padla ideja – smuk s Pece v Mežico, snega je vendar končno dovolj! A kako priti gor? Prvotni plan – iz Mežice – nam zaradi velike višinske razlike in sence ni najbolj dišal, kmalu pa se mi je porodila boljša zamisel. Oče nas je peljal na drugo stran Pece, preko Koprivne proti prelazu Luže, povsem na avstrijski meji. Tam nas je pričakala pravcata zimska pravljica z ogromno snega in modrim nebom, Gašper pa je od tega trenutka naprej ves dan objokoval svojo odločitev, da gre v kratkem smučat v Dolomite – pri nas so namreč trenutno snežne razmere nedvomno ene boljših v Evropi. Na Lužah nas je v moje presenečenje pričakala tudi turna ''špura''; med načrtovanjem sem se nadejal gaženja, a kot kaže je bila lokacija med Korošci priljubljena, gaz pa že dobro utrjena. V soncu smo se pričeli vzpenjati po zahodnem pobočju Pece in odprtih ust (malo tudi zaradi težje sape!) občudovali zimski raj. Na poti navzgor so nas ves čas spremljali razgledi na slovenske in avstrijske vršace. Najbolj me je v daljavi navduševal Storžič s svojo piramidasto obliko – še pred dvema dnevoma sem stal tik ob njem na Bašeljskem vrhu. Hitro smo napredovali in kmalu dosegli avstrijski vrh Pece – Bistriško špico, kjer je bilo kar nekaj ostalih ''turašev''. Od slovenskega vrha, imenovanega Kordeževa glava, se – razen tega, da je 13 metrov nižji – razlikuje predvsem po tem, da ima na vrhu križ. Z Bistriške Špice se je proti vzhodu zelo dobro videl ves nadaljnji greben Pece s svojimi manjšimi vmesnimi vrhovi – čakalo nas je doživljajsko prečenje gorskega masiva, ki je v dokaj manjšem obsegu spominjal na Košuto, ki je pri meni že dolgo na spisku želja. Gašper si je z vsem srcem zaželel spustiti po nebeškem pobočju enega od vmesnih vrhov - težko sem mu oporekal, zato smo se v nekaj smučarskih trenutkih preselili okoli sto metrov nižje in nato nadaljevali s prečenjem pod Končnikovim vrhom do Knepsovega sedla nad smučiščem na avstrijski strani. Tam je sledil še finalni vzpon na glavni vrh. Kordeževa glava je bila kot ponavadi povsem spihana in tudi prazna – turni smučarji imajo, kot kaže, rajši Bistriško špico. Tam je bil samo nek starejši zamejec, ki nam je v nam dobro poznanem podjunskem dialektu zagnano razlagal o pastirski uti malo pod Knepsovim sedlom, ki jo vsa zadnja leta pridno vzdržuje.
Ah, Peca, uboga razcepljena gora … v svojem bistvu povsem slovenska, a meja z Avstrijo tako grobo drega vate, da je človek prav zmeden, ko pogleda na zemljevid. Tudi sami smo več kot desetkrat prestopili mejo in osvojili oba vrhova. Avstrijski je bil bolj od naše ''bice'', ki je izhajala iz Podjune, slovenski pa od ''dedana'' s Prevalj. Vsak je bil v svoji mladosti na svojem vrhu, šele zakon preko vseh meja je dokončno združil ''njuno Peco''. In schengen.
Z vrha Kordeževe glave smo odsmučali na vzhod in se nato spustili ob severnem Ipsilonu ter se ves čas držali linije meje med državama. Smučanje po redkem gozdu je bilo vrhunsko – strmo in mehko. Kaj kmalu smo se spodaj znašli pri parkirišču blizu ''Titove karavle'' (neke bajte s podobo Tita na fasadi) in se nato kak kilometer porivali po snežni cesti do križišča cest za Mežico in Črno. Na sredi med njima smo sledili planinski poti, ki nas je pripeljala na vrh bivšega mežiškega smučišča – tam pa nas je čakal samo še smuk do prvih hiš v dolini. Nepozabno. Poklicali smo očeta in ga s pancarji na nogah in smučkami v rokah čakali ob glavni cesti Mežiške doline. Kot da bi bili v Dolomitih! Enkrat na … deset let?
Odlicno!