Grossglockner- 1.del
Ta vikend je bil ČAO strašno aktiven. Nekateri so
že navsezgodaj gazili proti Mangrtu, nekaj ur kasneje so po ljubljanskih ulicah tekale črnuške trojke, ena trojka pa se je ob ne preveč zgodnji uri odpeljala proti Kalsu, da bi preverila razmere in pripravila teren.
Do večera smo se vsi zbrali na Studlhutte, kjer je lepo dišalo po hrani, predvsem pa je bilo zelo vroče. Juhca, losos, melonca, več vrst sirčkov, tiramisu za posladek.....da glavnih jedi sploh ne omenjam. Pa še pirček, pa likerček.....smo se kar malce razživeli.
Naslednje jutro smo se podali proti vrhu. O meglicah ne bomo izgubljali besed.....tudi o vremenu ne, saj nas je oba dneva spremljalo, predvsem pa žgalo vroče sonce. Na Grossglocknerju nisi nikoli sam! To se je že videlo na začetku, sploh pa ko smo v koloni obtičali na vrhu malega Glocknerja. Štriki so se zapletali, drug drugemu smo hodili po rokah....skratka mesto, kjer je veliko ljudi, pa zato tudi precej slabe volje, da vljudnosti sploh ne omenjamo. Dan je bil lep, mudilo se nam ni, pa smo zato vztrajali in se nekako prebili do vrha. Drugi so se obrnili že prej in po precej strmi flanki odsmučali v dolino. Gorski vodnik Jurc je svojo ekipo kar dvakrat popeljal na vrh.
V popoldanskih urah smo odpeljali proti dolini. Sneg je bil že kar precej gnil, mi pa utrujeni, pa je kar šlo.
Vikend je bil čudovit. Čeprav nas je bilo veliko, organizacijskih težav ni bilo, saj smo se držali vsak svojega avta.
Naslednje leto gremo na večerjo na Studlhutte, zatem vzpon na Adlersruhe, ob primerni uri pa smuka v dolino.