ČAO - Živela Tehnika!

Gašper Čuk | 23.10.2020

Živela Tehnika!

Kot plezalca, pohodnika in smučarja so me vedno najbolj navduševale linije. Linije po najbolj mogočnih stenah, linije po dolgih ostrih grebenih, linije po izpostavljenih prečkah, pozabljene linije, romanitčne linije po sončnih razih, linije v divjini, stare legendarne klasične linije itd.

Menim, da je največja prednost, ki jo imamo kot plezalci oz. alpinisti to, da lahko vidimo, doživimo, občutimo, in plezamo linije, ki jih ne more kar vsak. Bolj kot treniramo, več kot znamo, boljše linije lahko plezamo. Bolj impozantne, bolj izpostavljene, bolj legendarne, bolj božanske. Zame osebno je to največja motivacija in med drugim tudi razlog, da sem se pridružil odseku.

Nekega dne sem med listanjem nekega vodnička v kempu, opazil zame nov, malo poznan način plezanja. Tako zvano "Tehnično plezanje". Plezanje pri katerem je dovoljeno praktično vse! Kaj čš lepšega sem si mislil in naredil zadnji požirek Žuje.

V šoli se nismo veliko učili o tem in noben ni prav veliko govoril o tehniki. Vse kar sem vedel je to, da če znaš plezati na tehniko, lahko plezaš najbolj hude bed ass linije! In ravno zaradi tega, mi je ta misel kaila mnogokateri spanec. Vedel sem, da si zagotovo želim probati nekega dne. Vedel pa sem tudi, da pri plezanju seveda ne gre brez soplezalca.

Nekega poletnega dne po frikanju v Gornjem Igu mi je uspelo zbrati pogum in odločil sem se, da ga povabim na sirov burek z majonezo. Koga drugega kot seveda Janeza Elijo Kosa

(Kos ni imel veliko pomislekov. Edina stvar, ki ga je motila je bila zakaj majoneza?)

Ura odhoda iz Ljubljane je bila 9:45. Na poti sva se ustavila v Logatcu, ker je Janez imel tam še eno lojtrico. V Hoferju sva si se kupila rogljičke za zajtrk in se odpravila proti Ospu. Na parkirišču sva na hitro poslikala skice, pripravila štrik, natovorila vseh 32 kompletov, ki sva jih imela in se odpravila proti steni. Prvotni plan je bila smer Magična Goba. Ko sva prišla pod steno sva hitro ugotovila, da je draga goba veliko bolj mokra kot magična.

Zanimivo je bilo, kako so najini srčki kar malo zaigrali kljub temu, da prvoten cilj ni bil izvedljiv. Oba sva vedela namreč da naju čaka plan B, ki sva ga sicer malo šparala. To je bila Stara smer. Prosta ponovitev ocenjena z 8b+

Točnega vstopa nisva čisto znala dešifrirati. Za vstop sva izbrala pač eno izmed smeri spodaj, ki se uporabljajo kot samostojne. Začel sem jaz. Po sistemu polic sem se povzpel do drevesa, ki raste z luske pod zajedo. Noro lep in udoben štant. (sploh v primerjavi naslednjimi ). Tukaj naju je ujelo sonce. Kosa sem tako lahko pričakal že brez majice in Kos je tako dobil prvi »pravi« cug.

Prvi cug je močno previsna gromozanska zajeda. Štart je dober. Svedri so še dokaj narazen saj je tukaj celo še nekaj grifov. Ko se med svedri začnejo pojavljati stari klini, se tudi situacija zresni. Kos je na začetku napredoval hitro. Na neki točki pa je ta hitrost malo popustila. Videl sem, da je moral prvič uporabiti lojtrco vendar to ni bilo tisto, kar ga je upočasnilo. Ko sem bil na vrsti jaz, sem ugotovil zakaj.

Na tej točki se je prvič treba sprijazniti, da moraš vpeti zelo slab star klin. Nato se moraš v ta klin usesti. Nato v njega dati lojtrco. In potem na tej lojtrci še na polno vstati, da dosežeš naslednji svedrovec. Ta miselen proces seveda nekaj časa traja saj mora pamet zapustiti možgane in se preseliti v gatke.

Ko se pamet dokončno preseli na drugo delovno mesto, začnejo začuda tudi možgani malo bolj uživati. Za tem svedorvcem, ki ga dosežeš iz klina je naslednji "grif" star prusik. Z starimi prusiki sicer na splošno nimam toliko težav. Malo me edino mogoče moti, če je edina stvar, ki jih drži, stara lesena kajla zabita v poko. Zaradi tega se nisva prav dolgo družila s tem prusikom.

Ko uspešno prestaneš družbo teh prijetnih varoval, se na obrazu pojavi nasmešek ter seveda pade tudi kakšen vrisk. Štant je na pručki, ki visi na svedrovcu. Po Kosovih besedah še kar ok.

Nadaljevanje smeri je vredu. Svedri so oddaljeni ne več kot 1,5m. Tu in tam kakšno zaporedje dveh slabih. Nadaljuje se z noro izpostavljeno brezgrifno prečko v desno, z previsom do trojne strehe in izhodom po prečki v levo pod trojno streho. Zgornji del pa je uživaško primorsko plezanje z žarki sončnega zahoda.

Na vrhu vriskanje in proslavljanje nad preplezano linijo. Šele ko sva gledala slikce sva počasi začela dojemati, kaj točno sva plezala. Hvala Fifiju in slabim varovalom. Brez njih vzpon ne bi bil možen. Hvala Kavboju za super uporabne napotke. Največja zahvala pa seveda Janezu.

Živela Tehnika!