Hana v torek poizkusi srečo in mi piše, da če bi imel čas in željo, in šel kaj splezati v NŠG.
Malo prebrskam po opisih, in najdem Vodnjak želja.
*Če Buh napiše, da je za prste obliznit in da je eden boljših popoldanskih ciljev, temu ni za oporekati.
Greva! Sreda.
Ko se pripeljala na Vršič, se kot naročeno odpelje avtomobil, parkiran na najboljšem možnem mestu za najino izhodiščno točko ture, in nama tako ponudi "svoj prostor".
Spet si rečem, to bo dober dan!
Stojiva na poti pod steno in iz daljave oba malo prestrašeno strmiva v vertikalo.
Ko se steni približava nama ta končno razkrije svoje lepe linije in vlije upanja.

Za smer je značilno lepo plezanje v odlični skali. In res je tako.
Zelo sem vesel, da nisva plezala v levem predelu stene NSG-ja, kjer so kamenje pogosto prožile druge naveze.
Naredila sva sedem raztežajev in izplezala v optimalni časovnici, da na sestopu skoraj nebi potrebovala čelne svetilke in bila doma še ob normalni uri.
Po turi se vprašam o virih življenja in koliko malo potrebujemo, da smo srečni.
Do naslednjič, plezala Gašper in Hana.

Malo heca in priprav

Prvi raztežaj.

Hana v prvem...

Dobri prijemi...

še postavitev telesa in sva čez.

Detajl smeri.

Detajl smeri (slika 2).

Nekje visoko.

Izpostavljeno..

in nasmeh je tu, lepo.

Za varnost smo poskrbeli.

še malo višje..

...

višje..

še višje.

Konec.