"Ne morem verjet! Točno šest nula nula", me je na parkingu pozdravila Špela, navdušena, da enkrat ne zamujam. Zamujam res ne, zajtrk bo pa zato kar med vožnjo v avtu, ker doma ni bilo časa.

Po ne najbolj skoncentriranem štartu v smer, ko sem se za sekundo ustrašil, da sem pozabil veslo (ravno sem se vrnil z večdnevnega kajakiranja in glava je bila še drugje), pa ko je Špela v drugem cugu ob premlevanju službenih opravkov potegnila prečko povsem nelogično čisto predaleč v levo in doživela moment "Kje pa sem? Aja, plezam! “ ter ko sem se v tretjem cugu zakadil v krušljivo poč brez klinov in po nekaj metrih, naenkrat 100% zbujen, prečil nazaj v smer, šele takrat so bile glave zares pri stvari. Kot ponavadi mi je Špela prepustila detajl smeri in ko ga v bistvu ni bilo, sem bil kar malo razočaran. "A tale kratek previsek je kao V“, sem na glas vprašal?

Sledilo je spet malo prečenja v levo in tokrat je Špela prečila ravno prav v levo na drugo stran raza. Prišla sva v gornji del smeri Jesih-Potočnik, kjer je bilo menda zaradi zahrbtne krušljive skale že kar nekaj padcev, tudi na ČAO. Plezanje je enostavno, a pozorno. Nič zahrbtnega nisva opazila. K sreči. Špela potegne na štant, ko se spet sprašujeva kam. Vse kaže, da se smer nadaljuje po veliki polici na levo vse do vrha, a nekako mi spust za par metrov in prehod v levo ne diši. Po kar malo dolgem omahovanju in opazovanju skale direktno nad nama, se odločim za to varianto - kar po sivi skali naprej. Skala postaja čedalje boljša, celo nekaj klinov najdem, po 15 metrih slutim izhod po desni polici, a hočem še malo plezanja. Pod malim previsom zabijem klin, pol metra više namestim še jebico in zagrizem naravnost v previs. Plezam, dokler ne slišim "še 10 metrov" in nekaj metrov više naredim štant. "Uauuu! Pa to je najlepši cug smeri!“ Špela pride do mene in kar sije od navdušenja. Strinja se, da bi bilo tale cug škoda izpustiti. Sledi še en cug in prideva praktično na vrh Debele Peči. Lepa varianta smeri.

Čas za malico na travici in sončku. Špela spet komaj zadržuje smeh, ko iz ruzaka privlečem kruh, maslo in tatarski biftek. Le zakaj bi v hribih jedel kaj slabše? Špela očitno deluje na sončni pogon ali pa ji zjutraj popitega tričetrt litra kave drži cel dan.

Sledi še 50-minutni sestop do vznožja smeri po palice in na pivo do Kovinarske koče.