1. etapa
V meni je že dolgo zorela želja naskočiti goro Ortler, ki je poimensko v meni vedno zbujal nekaj strahospoštovanja. Nekaj časa sem ga celo mešal z Eigerjem, a zadnjih par let mi je bilo že bolj jasno, da gre pri prvem bolj za čas in vreme kot pa kakšne večje tehnične zahteve … tako sem potihem ves čas načrtoval kratek obisk tega skoraj 4000-metrskega očaka. Priložnost se je pojavila konec tega avgusta, ko sem krajši dopust imel namen izkoristiti za nekaj alpinističnega udejstvovanja. Ker je bila vremenska napoved ugodna, je bil seveda Ortler prvi na seznamu. Na seznamu bratov sem zahakljal zadnje čase meni zelo zvestega Mateja, za spremljevalca in šoferja pa sta se zraven prijavila še starša. Na dobrih 6 ur dolgo vožnjo smo krenili v ponedeljek in kot je bilo napovedano – bolj smo se približevali cilju, slabše je bilo vreme! V mojim spremljevalcem domači Soldi, kjer so enkrat že smučali, nas je pričakal pravi naliv in kopica črnih oblakov. Ne skrbite, vse je bilo del velikega taktičnega plana, ki sem ga skoval prejšnje dni. Vremenarji so napovedovali po ogabnem ponedeljku zelo lep torek in ker sovražim gnečo v gorah, posebej če so udeležene koče, se mi je zdelo to kot nalašč – in res, po 2,5 urnem sopihanju v občasnem dežju ali sodri sva ob 20h zvečer ugotovila, da je Payerhütte domala ne prazna. Na hladnem podstrešju v ''Lagerzimmru'' sva bila praktično sama, ostalih 20 ljudi je bilo nastanjenih v nižjih (dražjih) nadstropjih. Imela sva tudi srečo, da sva prišla dokaj suha, do jutra sta se nama edini mokri vetrovki zadovoljivo posušili. Od sicer ne tako zabavnega večera velja omeniti še dvoje – malce zmedena oskrbnica koče nama je po jasnem naročilu »Zweimal Tee, bitte!« na mizo položila dva ''kregla'' piva. Nisva se hotela kregati. Kot drugo pa je k nama prisedel italijanski gorski vodnik, ki ni znal skoraj nobenega od nabora tujih jezikov, zato sem se poskušal malo lomiti v moji A1 italijanščini, Matej pa me je v zmoti občudoval kot poliglota. Vseeno sva izvedela, da naj bi bil najin prijetni sogovorec svojčas bojda v smučarski ekipi Alberta Tombe!
Spanje je bilo slabo, sam sem se prebujal na pol ure, Mateju se ni godilo nič bolje. Spanec je dobro stekel šele proti jutru, ko naju je zunaj že čakalo povsem jasno in modro nebo. Iz koče sva krenila nekaj čez sedmo zjutraj, sam sem imel kar nekaj slabe vesti, saj sva bila zadnja – počutil sem se kot v kakšnem apokaliptičnem filmu, kot zadnji preživeli (morda po pandemiji koronavirusa?!). Matej me je miril ali ravno nasprotno še dodatno podžigal s svojo flegmatičnostjo … ni se pustil preveč priganjati. Vseeno sva hitro napredovala, kopenski plezalni del po grebenu je minil hitro in na začetku ledenika sva že ujela prve naveze. Tudi sama sva se hitro navezala in jih gladko prehitela. Sledila so prečenja številnih ledeniških razpok. Še nikdar nisva hodila po tako velikem ledeniku … in uživala sva. Novi svet nama je bil všeč, sneg poleti pa še bolj. Manj kot v 3 urah sva bila že na vrhu in uživala v razgledu – bilo je enkratno. Nazaj grede sva bila še hitrejša … ustavilo se je pri nekoliko tehnični zajedi, zaliti z ledom, kjer se je kopica ljudi pred nama odločila spuščati po vrvi. Matej me je prepričal, da jo sama kar preplezava navzdol, češ ''za trening psihe'', kot se je izrazil … in res sva jo. Na koči sva se dobila s staršema, ki sta ravno prilomastila iz Solde in družno smo se spustili v dolino.
2. etapa
Za naslednja dva dni je bilo še naprej napovedano lepo vreme. Po nekaj cincanja, ali bi nemara poskusila še s kako ''višjo, a manj tehnično goro'', je naposled zmagala ideja, da premierno poskusiva s plezanjem v Dolomitih, ki naj bi veljalo za nekaj prvovrstnega. Težava, ki sem jo pri tem imel, je bila izbira smeri ali gore. Ko sem doma listal vodničke, se je ponujalo toliko možnosti, da preprosto nisi vedel, kaj izbrati. K sreči je Matej iz nič predlagal zanimivo področje Sassolungo z vrhom Cinque dita, kjer se je zdela Via normale z nekoliko skromnejšo oceno IV- kot nalašč za naju. Šele po turi sem ugotovil, da gre pri tej gori za ''pet prstov'' in Via normale je vodila preko kazalca na sredinca. Najbolj mikavno je ven štrlel palec (Pollice), a je bila nanj smer malo težje ocenjena, na skoraj skupnem vstopu smeri pa naju je od njega odvrnilo že kar nekaj navez v vrsti. Dostop do smeri je bil fenomenalen, saj je lociran v Forcelli del Sassolungo, kamor vozi sila zanimiva ''retro'' gondola, ki sprejme dva stoječa osebka, za vstop in izstop pa ne ustavi, ampak moraš za njo dobesedno teči in skočiti vanjo ob pomoči žičničarjev. Nepopisno doživetje!
Smer je bila mestoma zelo vertikalna in med sidrišči praktično neopremljena. K sreči je bilo vsaj slednjih veliko, a moram priznati, da mi je tudi vertikalno plezanje z veliko šalcami predstavljajo psihološki zalogaj. Zato sem kaj kmalu težje odseke prepustil psihološko stabilnejšemu soplezalcu, ki je napredoval hitreje in okoli po kakšnih 4 urah sva stala na najvišjem ''prstu'' Cinque dite, visokem 2999 m. Res poseben občutek, posebej, ker veš, da je alpinistično plezanje edina pot na vrh. Kaj pa navzdol? Po isti poti, z vrvjo … Sliši se bolj nedolžno, kot v resnici je. Za reševanje zataknjenega štrika sem bil hočeš nočeš kot izkušenejši zadolžen jaz in v nekem trenutku sem se počutil kot Tom Cruise, ko sem viseč na vrvi hodil levo in desno po vertikalni steni. Z nekaj manevrske (ne)elegance, se je vse razrešilo in ob čez približno 2 uri sva se spodaj v Forcelli pri zgornji postaji gondole ponovno srečala s staršema, ki sta v vmesnem času s pomočjo nekaj gondol že prisopihala z masivnega Piz Boeja nasproti nama v zanimivo Forcello. V bistvu prekrasen dan No.2!
3. etapa
Na obzorju so se začele pojavljati težave … sicer navadno manj labilnemu Mateju je začelo zmanjkovati motivacije, siliti v enostranske projekte ga res nisem hotel. Sloga v gorah je še kako potrebna, čeravno v bratskih navezah toliko težje dosegljiva. V načrtih sem imel prelaz Falzarego in eno izmed malo krajših smeri v steni Lagazuoija, a ker klima ni bila prava, sem se odločil za kompromis – s staršema smo šli skupaj na vrh po lažji ferati, spust pa naredili skozi naravnost neverjetne rove italijanske fronte prve svetovne vojne. Spomnim se, kako me je kot otroka navdušil rov skozi Sveto goro. No, pričakoval sem največ nekaj podobnega, a bil popolnoma vzhičen … občutek smo imeli, kot da je bila cela gora prepredena z nešteto rovi, praktično polovico sestopa smo opravili v temačnih, vlažnih hodnikih, ki so le tu in tam imeli odprtine za svetlobo in svež zrak, kjer smo se lahko prepričali, kako visoko nad prepadi še vedno smo in se raje nazaj kot voluharji poskrili v varno temo. Prve svetovne vojne nikdar nisem niti malo razumel, šlo je za popoln nesmisel čudnih interesov evropskih velesil … ko pa sem videl in izkusil te rove, sem bil še bolj zmeden. Kdo ve, če so vojaki pred 100 leti ob vrtanju le-teh vedeli, kako zelo bodo pomagali svoji državi pri razvoju turizma v Dolomitih? Vsekakor nora zapuščina!
EPILOG – dva alpinistična cilja odkljukana, turistične potrebe tudi zadoščene, vremenska slika se slabša, energije zmanjkuje … domov! Seveda se kmalu vrnemo ...